Kljub priljubljenosti, ki jo uživa pokrajina, je še vedno mogoče pobegniti turističnim hordam in najti številne slasti med nizkimi vinogradi, ki jih poljublja sonce, v skritih zalivčkih ali na živahni tržnici, med obiskom romantičnega gradu ali preprosto ob srkanju kave z rogljičkom v vaški kavarni, ob požirku pastisa v bližnjem baru ali prašnem uživanju, ki ga ponuja balinanje na senčnatem trgu. Obiskovalec ne more ubežati čarom pokrajine, kamnitega tlaka, zlate sončave zaspanih vasic na vrhovih gričev in la vie Provençale, ležernega provansalskega življenja. In vendar sem pri vseh teh lepotah, ličnih detajlih in dosledno obnovljenih vaseh pogrešala vitalno prvinskost vaškega življenja, starčke v čepicah, ki balinajo, in ženičke, ki opravljajo za vogalom. Nisem se mogla upreti občutku ponarejenosti, misli, da je vse podrejeno turizmu in denarju, dejstvu, da za vsakimi vrati ponujajo slike, nepremičnine, oblačila in nakit, ki povrhu sploh niso provansalskega porekla. Skratka, kot bi vstopil v Disneyland, v uniformiran zabaviščni park. Navsezadnje pa tudi tja radi zahajamo, kajne?