čju, slabi ali dobri volji, večjemu ali manjšemu razumevanju oblasti, ampak je dana pravna podlaga, ki te zadeve v temelju ureja. V tem smislu res lahko trdimo, da je za Slovence v zamejstvu in po svetu ta zakon in z njim seveda skrb slovenske države dejansko prelomnega značaja. Strinjam pa se, da nekateri izvedbeni akti, denimo v zvezi z vračanjem Slovencev v RS – predvsem na področju pogojev, po katerih se Slovenci, ki se vrnejo v Slovenijo, lahko vključijo v našo družbo – puščajo še nekatere nejasnosti. Vlada in zakonodajna veja oblasti se zelo trudita, da bi to čim prej uredili. Jasno je, da se te zadeve ne rešujejo čez noč, čeprav že beležimo pomembne dosežke. Novi zakon o visokem šolstvu bo v svojem besedilu implementiral tudi tisto, kar narekuje zakon o odnosih s Slovenci zunaj meja. Tudi na področju štipendiranja bodo Slovenci iz tujine v skladu z novim zakonom o štipendiranju laže kandidirali za pridobitev štipendij v Sloveniji. Nekateri pozitivni učinki so torej že opazni, treba pa bo še kaj storiti na področju vračanja Slovencev in njihovega zaposlovanja. V tem oziru je velik problem učenje slovenščine, saj imamo pogosto opravka z mešanimi zakoni, ko zakonec slabo pozna naš jezik. Lahko si predstavljate pomen znanja jezika za vključitev na tukajšnji trg dela. Za uveljavljanje pravic naših zamejcev pa je vendarle ključna politična volja druge strani, kot smo večkrat videli. Kakšno se vam zdi ozračje v Italiji, kjer je na oblasti leva sredina? Res je sicer, da so levosredinske koalicije statistično nekako bolj odprte do manjšin. Pomembno