Odtod tak poudarek na manjšinah... na združevanju manjšin... na poenotenju manjšin. In zato je eno izmed glavnih vlog dobil Colin Powell, temnopolti general, ki je pod starim Bushem vodil vojaški štab in mu pomagal dobiti famozno vojno v Zalivu. Odkar se je upokojil, ga republikanci nenehno snubijo, naj prevzame kako visoko politično funkcijo - kandidiraj za predsednika... kandidiraj neodvisno... bodi moj podpredsednik. Nak, Powell vedno reče ne, ker je menda ženi obljubil, da se ne bo mešal v politiko. Tudi malemu Bushu je rekel ne. Ni hotel biti njegov podpredsednik. Huh, morda bo njegov zunanji minister. Če bo mali Bush seveda prišel do konca, no, do Bele hiše. V nasprotnem primeru ne izključuje možnosti za angažma pri Alu Goreu, kot je povedal v nekem TV intervjuju. A da ne bo pomote, Powell zelo podpira Busha. Ne glede na to, da je bilo med republikanskimi delegati na konvenciji skoraj 90% belcev. In ne glede na to, da je Bush fanatik smrtne kazni, ki najbolj kosi prav med teksaškimi nebelci, predvsem črnci. Toda generalu Powellu, ki je precej boljši orator od obeh Bushev, se zdi mali Bush kljub vsemu republikanec drugačnega kova, nekaj posebnega potemtakem. Zakaj? Oh, ker da lahko le on »premosti rasne prepade«. Z eno besedo, le Bush lahko združi vse manjšine. In kot trdi Powell, so vsi dvomi odveč, saj je Bush to svojo združevalno moč demonstriral že v Teksasu, kjer je združil belce, črnce, Latinose, Azijce in Indijance. Da je mnoge z injekcijo izključil, je le statistični podatek. In tipično, Colin Powell, republikanski paradni konj, se je v svojem zelo osebnem, angažiranem, melodramatičnem, socialno dokaj liberalnem nastopu zavzel za otroke, zapornike in zdravstvo, za boj proti revščini, rasni nestrpnosti in mamilom ter za vrnitev k Abrahamu Lincolnu (»Guverner Bush hoče, da republikanska stranka spet oblekla plašč Abrahama Lincolna«), toda niti z besedo ni omenil, da podpira žensko pravico do izbire in do abortusa. Mhm, dženeral slovi prav po tem, da je pro-choice. Na zadnji republikanski konvenciji, pred štirimi leti, je to poudaril, zelo glasno, in požel nekaj še bolj glasnih negodovanj, zato se je tokrat v imenu enotnosti raje podredil kolektivu ter interesom velike slike in nove velike družine.