Za Vlada Žabota je povedal Milan Vincetič, da se je kot komet pojavil pred dvajsetimi leti z romanom Bukovska mati in z novo pisavo, za katero so kritiki ugotovili, da nedvomno ni kranjčevska, prav tako kot tudi ne poznejši roman Stari Pil in vse drugo. Roman Sukub, s katerim, mimogrede, kandidira za nagrado kresnik, pa je postavil v predmestje njegov junak je meščanski upokojenec, ki se nesprijaznjen z vsakdanjostjo zateka v (glavnem) moraste sanje. Zgodba pa, po avtorjevi razlagi, opozarja na erotizirano potrošništvo naše družbe, na izgubo identifikacije, na oslabelo moč občestva, ki bi pritegovalo z vero. Za igro videzov, ki se ji predajamo, pa se vendarle skriva nevidno duhovno bitje, ki ga je treba spoznati. V urbanem okolju pa je to težje, ljudje so bolj sekundarni kot tam, kjer so še v neposrednem stiku z naravo. Ker pa je pogovor potekal s predsednikom Društva slovenskih pisateljev, seveda ni bilo mogoče iti mimo "obrobnih" vprašanj so pisatelji še vedno osveščevalci, imajo svojo vlogo v našem prostoru, so še nosilci jezikovne samoprepoznavnosti? Vlado Žabot je odgovarjal pozitivno: jezik je temelj vsake nacionalne kulture in Slovenci DSP, v katerem je 306 pisateljev, še vedno zaupajo. Omenjena sta bila tudi ta čas aktualna problema knjižničnega nadomestila in akcija časnika Delo, ki prodaja znane romane svetovne književnosti po izjemno nizki ceni.