mrtvih vse dobro, pravi pregovor … Smrt nekdanjega dolgoletnega predsednika vlade in predsednika republike dr. Janeza Drnovška je bila pričakovana. Že pred časom je neki upokojeni zdravnik napovedal njegovo skorajšnjo smrt, zaradi česar je bil deležen številnih kritik. Ob koncu svojega mandata konec lanskega leta je bil Drnovšek vidno bolan in je le stežka predal posle svojemu nasledniku Danilu Türku. Dolga, zahrbtna bolezen ga je pred dnevi dokončno premagala, pred tem pa tudi značajsko precej spremenila. No, o tem so v minulih dneh veliko govorili in pisali drugi …. Na slovenska politična razmerja njegova smrt ne bo bistveno vplivala. Glavni tektonski premiki na tranzicijski levici so se namreč začeli dogajati že leta 2002, ko se je Drnovšek odločil zapustiti premiersko mesto in kandidirati za funkcijo predsednika republike. Takrat se je iztekal še zadnji mogoči predsedniški mandat dolgoletnemu predsedniku republike Milanu Kučanu. V zanimivi volilni tekmi je Drnovšek kot favorit premagal opozicijsko predsedniško kandidatko Barbaro Brezigar. Slednja je s svojim svežim nastopom nakazala, da si ljudje želijo sprememb in da se vladavina liberalne demokracije počasi izteka. Na mestu predsednika vlade in takrat največje stranke v državi LDS ga je nasledil Anton Rop, ki pa ni bil kos zadani nalogi. S svojo aroganco in politično intelektualno podhranjenostjo je stopil v prevelike Drnovškove čevlje, nato pa nespretno švedral po državniškem parketu. Hkrati so LDS škodovali politični in mnenjski »analitiki«, ki so zatrjevali, da je ta stranka »obsojena na oblast«, prvak opozicije Janez Janša pa na vedno nove poraze. Na državnozborskih volitvah leta 2004 je vendarle prišlo do velike spremembe. Možnost lete so nakazale že volitve v evropski parlament, na katerih je NSi z nosilcem liste Lojzetom Peterletom premagala listo LDS, katere nosilec je bil Jelko Kacin. Zmaga Janševe SDS na državnozborskih volitvah je bila tako posledica naveličanosti lju-