Takrat sem rekel, da me v politiki zanima le še en izziv. In ta izziv je zmaga na volitvah 2000. Pri čemer se je takrat to zdelo zelo težko in nikakor ne bi prav veliko stavil na tako prepričljivo zmago. Pravzaprav se še ne zavedamo dobro, kaj vse se je zgodilo v slovenski politiki v iztekajočem se letu, takšna koncentracija je bila. V glavnem šolskih primerov, zato upam, da ne bodo šli prehitro v pozabo, saj šolnino drago plačuje država. Sam volilni rezultat me seveda navdušuje tudi zato, ker mi omogoča in olajšuje izpolnitev takratne napovedi, ki je nisem dal samo sebi. Na kongresu ne bom več kandidiral za funkcijo generalnega sekretarja, pa tudi ne za kakšno drugo vodstveno funkcijo v stranki. Že v prihodnjem letu se zato nameravam, kolikor bo le mogoče, razbremeniti - ta hip še nimam odgovora na vprašanje, kako in koliko - ter tudi poiskati nekoga, ki bo prevzel moje delo. Upam, da bo tudi ta izjava pripomogla k temu, da mi bodo kolegi iz stranke pri tem pomagali. Doslej mi niso verjeli, da mislim resno. Po toliko letih sem praktično na robu tega, da bi si začel domišljati, da sem nenadomestljiv, in da bi se drugim začelo dozdevati isto, kar je še veliko slabše od prvega. Neko poglavje je treba zaključiti.