S prekipevajočim navdušenjem mladeniča, ki je pravkar odkril dobro temo, mi razlaga o svojem novem projektu. Sediva v eni od ljubljanskih gostiln, pijem kavo, on sreba zeleni čaj. Prihodnje leto bo dopolnil sedemdeset let, ki jih bo kronal s štiridesetimi leti dela pri filmu. Niti malo ni utrujen, zadnjega dela trilogije o dolenjskih Romih se loteva z enakim zagonom, kot je to počel v začetku osemdesetih. Režiser Filip Robar Dorin je eden tistih filmarjev, ki že več desetletij brezkompromisno razgaljajo slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere na Slovenskem. Poleg igranih je namreč predvsem avtor mnogih doma in v tujini nagrajenih dokumentarnih filmov. Opre Roma, Ovni in mamuti, Ljudnica, Maša za moje ustreljene, Rogenrol, Aven Čhavora, Veter se požvižga je le nekaj naslovov filmov, ki so vsak v svojem času dregnili v osir družbenih problemov. In je tisti prijatelj, s katerim se je pisatelj Mate Dolenc svojčas rad potepal po Gorjancih, iz česar je potem nastal legendarni roman Vampir z Gorjancev. Mladi študenti, intelektualci, pisatelji ste bili svojčas redni gostje kartuzijanskega samostana Pleterje. Tudi vi ste bili del tiste skupine, ki je redno zahajala tja. Tam smo imeli vedno odprta vrata. Včasih smo ostali tudi več mesecev, vendar smo tu in tam prekršili kakšna samostanska pravila.Ženske?Ja, včasih smo šli čez zid k ženskam. Potem smo jih slišali. So nam rekli, da ni lepo, da moramo spoštovati samostanska pravila, vendar hujšega ni bilo. To je precej visok zid in zahteva kar nekaj spretnosti, da ga preplezaš. Ste bili kdaj tam? Zunaj. Zid je višji od dveh metrov. Smo bili kar zagnani. (smeh) Kaj vas je vleklo v Pleterje?Radi smo poslušali zgodbe o življenju menihov, z njimi debatirali, veliko smo izvedeli o zgodovini kartuzijanskega reda. Med menihi jih je bilo nekaj široko razgledanih svetovljanov, recimo pater Emanuel, prior Janez Drolc pa je bil sploh kot naš drugi oziroma neke vrste duhovni oče. Nikoli nam ni vsiljeval svojih verskih pogledov, razumel je, da so študentje v glavnem anarhisti, mala banda, ki potrebuje toplo zatočišče, kdaj pa kdaj malo hrane in kakšno pijačico. Tisti, ki smo takrat zahajali v Pleterje, se vsako leto dobimo v stari cerkvi, kjer imamo kulturni program in mašo za preminule prijatelje. Nazadnje nas je zapustil Peter Božič. On je v bližini Pleterij za neko obdobje celo najel majhno hiško z zidanico, kjer smo ga pogosto obiskovali. Prihodnje leto boste dopolnili sedemdeset let. Je za to, da ste videti precej mlajši, zaslužna vaša vagabundska narava?Saj pravim, da se je moral tisti, ki je zapisal letnico mojega rojstva, zmotiti! (smeh) Veste kaj, ves čas plavam v toku s časom, ljubim življenje in se zato ne staram. Kmalu bo za vami polnih 40 let dela pri filmu.Kaj pa še vsa študentska leta, ko sem prav tako delal!? Začel sem pri Dnevniku kot novičar in poročevalec s tržnice. V naši družbi smo prav vsi delali, ne pomnim niti enega, ki bi lenaril, no, razen morda Dimitrija Rupla, ki si je to lahko privoščil. Pa še on je ves čas nekaj pisal. Z Matetom Dolencem sta skupaj napisala zbirko kratkih zgodb Peto nadstropje trinadstropne hiše. To je zagotovo najboljša Ruplova knjiga, ker je vsaka druga zgodba Matetova. (smeh) V teh letih ste posneli 44 filmov različnih žanrov in dolžin. Kar veliko za slovenskega filmarja. Lahko bi jih posnel še več, vendar zadnjih deset let bolj malo delam, ker mi Filmski sklad ne da denarja, čeravno ves čas predlagam nove projekte. Pet let sem bil direktor Filmskega sklada, zato v tem času tam nisem kandidiral za denar, po končanem mandatu pa so mi še vsak projekt zavrnili. Kot samostojni producent sem dobil denar le pri avdiovizualnem skladu ministrstva za kulturo, vendar je to mizerija, ki morda zadostuje le za raziskavo in razvoj scenarija. Zato moraš, če želiš snemati, na vseh koncih prosjačiti za denar. Ukvarjanje s tem poslom je res norost. Torej ste tudi vi eden tistih jeznih slovenskih filmarjev?