Napoved predsednika stranke Janeza Janše, da se nameravajo v politični prostor umestiti kot stranka »načelne sredine«, ni novost. Podobnim napovedim smo bili priča pred vsakim kongresom SDS, ko je bilo treba pridobiti neomajne simpatije čim širšega kroga strankinih delegatov. Zgodba se ponavlja tudi tokrat. Janša je v pogovoru za TV Slovenija na vprašanje, če bo politika stranke postala manj radikalna in bolj realna, odgovoril: »Tisto, kar dejansko predstavlja potencialno nevarnost, ni neka kritika vsega, ampak so predlogi, v katerih ljudje prepoznajo boljše rešitve. In to je naša usmeritev.« Dodal pa je tudi pojasnilo, kaj sredina pomeni v njegovem slovarju: »Naše članstvo in volilno telo se uvršča desno od tranzicijske levice, ki jo v Sloveniji predstavljata Združena lista in Liberalna demokracija, in nekoliko levo od tranzicijske desnice, ki jo predstavljata Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka.« Pozicioniranje v centru je sicer povsem legitimna želja. Težava je, da ji pri SDS običajno ne sledijo konkretne politične odločitve. Tako bi s tranzicijsko, načelno ali kakršno koli drugo sredino težko opisali strankino odločitev, da se bo postavila v prve bojne črte zoper uzakonitev pravice do umetne oploditve samskih žensk. Nasprotovanje svobodnemu odločanju o rojstvu otrok SDS vsaj po evropski logiki ne uvršča v sredino, ampak na konservativen rob politične oble. Domneve, da resnični cilj ni socialdemokratska sredina, pa ne potrjuje le nasprotovanje umetni oploditvi samskih žensk, temveč tudi Janševa napoved, da nameravajo kandidirati za članstvo v organizacijo evropskih ljudskih strank (ELS) in v Evropsko demokratično unijo (EDU), torej točno tja, kamor sta se pred leti vključili takrat še samostojni SLS in SKD. Obe mednarodni organizaciji združujeta politične stranke, ki izhajajo iz tradicije evropskih klasičnih, humanističnih in krščanskih korenin. Med slednje se običajno ne uvršča socialdemokratska stranka, saj po naravi ne veljajo za tradicionalno konservativne, ampak za levosredinske. Najbolj zlobni bi lahko celo sklepali, da se je SDS za podporo referendumu odločila predvsem zato, da bi si olajšala pot v članstvo obeh omenjenih konservativnih organizacij. Toda bolj kot odgovor na tovrstno domnevo je pomembno vprašanje, ali otrokovo pravico do obeh staršev nad legitimno pravico vsake ženske po uresničitvi materinstva postavlja celotno strankino članstvo.