Vsekakor bi Janeza Janšo lažje kot z voditelji socialdemokratskih strank primerjali s tipom voditelja politične stranke, kakršen je v Avstriji predsednik Svobodnjakov dr. Jorg Haider. Poleg radikalnega antikomunizma, značilnega za oba politična prvaka, ju druži vsaj še skoraj neverjetna sposobnost, da tudi sprožanje kontroverznih potez njuni podobi v javnosti - predvsem pri njunih volilcih - ne more bistveno škodovati. Tako kot Haiderjevi volilci lahko brez večjih težav prenesejo, da ta skoraj hkrati nastopa kot govornik na zborovanju nekdanjih esesovcev, na Dunaju pa na volitvah za evropski parlament kandidira znanega predstavnika tamkajšnje židovske skupnosti Berndta Sichrowskega, lahko volilci SDS mirno prenesejo, da na Dolenjskem na strankarski listi kandidira predsednik domobranske Nove slovenske zaveze, dr. Tine Velikonja, medtem ko na Jesenicah stranko na volitvah predstavlja župan Božidar Brudar, ki je eden redkih slovenskih županov, ki so v svojem mestu ohranili Titovo cesto in ki je dobro sodeloval s članico ZLSD Rino Klinar. Nikomur se tudi ne zdi nenavadno Janševo poudarjanje njegove vernosti in zavzemanje za vračanje nacionalizirane posesti rimskokatoliške cerkve v naravi, čeprav s svojo življenjsko sopotnico in dvema otrokoma še vedno živi v zunajzakonski skupnosti. In ne nazadnje, kljub pogostemu poudarjanju vidnih članov SDS, da je bil Jelinčič na prejšnjih parlamentarnih volitvah v resnici komunistična prevara, na njihovi listi v Mariboru nastopa Jelinčičev poslanec Jožef Kopše, ki je SNS zapustil šele pred približno pol leta.