Herman postane najprej podpredsednik, kasneje pa predsednik upravnega odbora Ljubljanske banke. Ko pa 9. januarja 1991 seznani direktorje Gorenjevih podjetij o svojem nameravanem odstopu, se po časopisih pojavijo spekulacije o tem, da je odstop politične narave. Herman jih zavrne, češ da je v resnici izčrpan. Februarja z ženo in še dvema družabnikoma ustanovi podjetje, ki naj bi se ukvarjalo s svetovanjem in revizijo, vendar podjetje dejansko nikoli ne zaživi. Ko bo Herman kasneje postal podpredsednik Drnovškove vlade, bo iz podjetja izstopila tudi njegova žena, kar sam stori že prej. V Ljubljanski banki 1. maja postane svetovalec generalnega direktorja in hkrati prevzame nalogo organizirati predstavništvo LB v Münchnu, kamor odpotuje septembra. Zunanji minister dr. Rupel mu podeli funkcijo svetovalca zunanjega ministra za Bavarsko. Herman predstavništvo v Münchnu najprej registrira, prostore zanj pa s 1. januarjem 1992 najame pri banki LHB iz Frankfurta. Ko po vojni za osamosvojitev Slovenije Nemčija uvede dodatne carine za slovenske proizvode, si prizadeva, da se te carine čimprej odpravijo. Obiskuje bavarska podjetja in razlaga, da je Slovenija nekaj drugega kot Jugoslavija. V začetku aprila ga pokliče dr. Drnovšek in ga povabi v vlado. 15. maja Herman postane podpredsednik za gospodarstvo. Pri delu ima proste roke, ukvarja se z zasnovo ekonomske politike, prestrukturiranjem podjetij, skupaj z Banko Slovenije za zmanjševanjem inflacije ter usklajuje delo okrog zasnove in sprejetja privatizacijske zakonodaje. Na volitvah '93 kot nestrankarski kandidat kandidira na listi LDS.