Ko je Janez Drnovšek leta 1989 kandidiral za presednika predsedstva Jugoslavije, je kot politični lik pomenil razpiranje Jugoslavije proti spremembam, ki so dejansko prišle, pomenile pa so začetek njene razgradnje. V letu 2007 kot predsednik Slovenije simbolizira drugačen konec nekega tranzicijskega obdobja, ob previdni predpostavki seveda, da na jesenskih volitvah, kot je zatrdil, res ne bo kandidiral. Šele z njegovim odhodom so ne preveč številni kandidati začutili možnost za realen uspeh na volitvah. Skupna značilnost treh najreprezentativnejših predsedniških kandidatov, Lojzeta Peterleta, Mitje Gasparija in Danila Türka, pa je, da stavijo na svetovljanskost, mednarodno verodostojnost, preudarnost, odprtost v prihodnost, skratka na vse atribute, ki so v njegovem času odlikovali in bistveno zaznamovali Drnovška v javni podobi. K bistvu predsednika države seveda spada, da simbolno naznači državo, ki ji predseduje. Njegova moč je v simbolih in možnosti za izvolitev ima po vsej verjetnosti samo kandidat, ki zadovoljuje kriterije evropskega samozadovoljstva Slovencev. To dokazujejo tudi konstantno visoki javnomnenjski rejtingi evropskega komisarja Janeza Potočnika, in ga, razumljivo, jesenske predsedniške volitve ne zanimajo. Tudi politični slog evropskega poslanca Boruta Pahorja na neki način dokazuje tak javnomnenjski trend. Vsi trije predsedniški kandidati v javnem mnenju uživajo ugled ljudi, ki zmorejo zadovoljevati merilo odpiranja Slovenije navzven. Razlike med njimi, o tem ne dvomimo, bo pokazala volilna kampanja. Bolj kot sam profil njihove osebnosti je zanimiv način, kako so prišli v kandidaturo. Peterle jo je objavil po lokalnih volitvah pred dobrim letom in pol, zgledujoč se po županskem uspehu Zorana Jankovića v Ljubljani. Najavil jo je kot kandidat državljanov iz državljanske liste in ne kot strankarski kandidat, čeravno je na koncu nekako pridobil podporo NSi, SDS in SLS. Danilo Türk je nekaj časa zbujal sume, da bo kandidiral kot kandidat SDS, vendar je na koncu njegovo kandidaturo najavil in podprl Borut Pahor v imenu SD, čeprav, spet, naj bi bila kandidatura opremljena s predlagateljsko neodvisno listo 5000 volivk in volivcev. Mitja Gaspari, ki je kandidaturo najavil ta teden, se je prav tako sicer naslonil na LDS, vendar so hkrati vsi poudarjali, da gre za neodvisnega kandidata, torej s podporo državljanov, vendar s pomočjo LDS. Ključ vseh kandidatov je javni odmik od strank, hkrati tiho sprejetje njihove logistične in finančne podpore. Vsi predpostavljajo, da se je javnost dvignila nad trdo in neposredno politično logiko in da se velja temu dejstvu prilagoditi v največji možni in logistično še izvedljivi meri.