Res pa je, da ko smo omogočili neodvisnim kandidatom, da kandidirajo zgolj v posamezni enoti, potrebujejo približno enako število glasov, jih je pa težko zbrati v sami enoti toliko. Saj še velike stranke gredo komajda čez 10%. Če gledamo ankete v zadnjem obdobju, pa jih tudi preračunamo, kot jih je treba preračunati, ugotovimo, da ima največja stranka okoli 15%. In potem se vprašam, ali ni to mogoče celo v interesu velike stranke, največje, mega stranke, da bi imeli prag 16,6, ker se pač zaveda, da bo tistega 18,2 že težko lovila za dva mandata v posamezni enoti. Tudi to je lahko vprašanje. Imamo namreč dva intervala. En interval je med 16,6 in 18,2 za 2 neposredna mandata. Drugi interval je pa od 8,3 do 9,2 za enega oziroma do 16,6, ko imaš še vedno en mandat, za drugega je pa vprašanje, če ne gre že v sosednjo enoto. Tako da dejansko to je vprašanje, ki je pomembno za posamezne liste, za posamezne stranke. Sam prag je pa smiseln, če govorimo, da volimo kolektive. In dejansko je pri proporcionalnem sistemu naravnano vse v smer voljenja kolektivov. Ko se pa vprašamo, ali volimo pri prvi meri predvsem osebnosti, osebe, potem pa pride do izraza Poljšakova trditev, da vsakdo, ki zbere dovolj glasov, ima pravico biti v parlamentu. To je verjetno potem res. Žal je spet potem tudi pri večinskem sistemu možno priti z manj glasovi v parlament; odvisno od situacije v posameznem okraju. Glejte, lahko so kandidati zelo izenačeni v prvem krogu. V drugem krogu prideta 2, volilna udeležba je pa zelo slaba, pa imata zelo malo glasov, tudi tisti, ki zmaga, jih ima zelo malo. Tako da so to zelo relativne zadeve. In sem potem presodil, da je edino merilo neka moralna odločitev, da se pač odločiš, ali imajo prednost volivci, ki zberejo določeno število glasov in po matematični logiki imajo pravico do mandata ali imajo prednost stranke oziroma liste, ki kandidirajo kandidate in potem potrebujejo vsaj tri mandate; ker pač predstavljajo kolektiv. Hvala lepa.