Zato, ker ni nobene institucionalne obrambe spomina, kakor je na primer v Nemčiji. V Nemčiji je povzdigovanje nacifašizma kaznivo dejanje. Vsak policist te bo aretiral in odpeljal v zapor. Če boš tukaj prijavil koga, ki povzdiguje fašistični režim, se ti za hrbtom smejijo, tudi v obraz se ti smejijo. Policija zapiše, kar si povedal, potem pa se nič ne zgodi. Gianni Alemanno je po pravici zmagal na volitvah v Rimu, ker je tam leva sredina kandidirala človeka, ki ga niti levica ni podpirala. V tej neumnosti, ko so hoteli na vsak način kandidirati Rutellija, je vsa razdalja med levico in desnico. Levica je gluha, ničesar ni razumela. Veliko levičarjev poznam, ki so volili Alemanna. Vseeno mi je, kdo je tako neumen, da je kandidiral Rutellija, rimske stvari me sploh ne zanimajo, ampak ko Veltroni, namesto da bi dal veljavo italijanskemu filmu, v Rimu postavi na noge festival, na katerem se lahko fotografira z ameriškimi igralkami, je res preveč. In se sprašujem, zakaj neki bi moral jaz dajati svoj glas za takega človeka. Ko vidim, da Veltroni po umoru ženske v rimskem predmestju razglasi alarm zaradi navzočnosti Romunov v Italiji, se spet sprašujem, zakaj neki naj volim nekoga, kot je Veltroni. Ko Veltroni razglasi javno žalovanje, ker je policist po naključju ubil nogometnega navijača, pripadnika Ultras, se spet sprašujem, zakaj hudiča naj ga volim. To vendar ne bi bilo resno!