Kakovost in obseg naše angažiranosti v Unescu v teh sedmih letih, odkar smo člani, sta izjemno odmevna ne le v evropskem prostoru temveč tudi izven njega. Problem, ki se ob kandidaturah in volitvah v izvršni odbor pokaže vedno znova, je v tem, da so v glavnem velike države kar abonirane za ključna mesta v njegovi strukturi. S svojimi predlogi veliko lažje prodrejo, zato so se manjše države začele povezovati in dovolj zgodaj začele z nekakšno predvolilno aktivnostjo, saj želijo uskladiti svoje predloge tako, da podprejo kandidature iz svojih vrst. Že leta 1997 so nekatere od njih pričakovale, da bo Slovenija kandidirala za izvršni odbor, med njimi so zlasti baltske in nekatere zahodnoevropske države, ki poznajo našo aktivnost, spraševale, zakaj ne kandidiramo, saj bi nas brez zadržkov podprle. In najbrž ne boste verjeli, izjemno zanimanje in podpora našemu kandidiranju se je pokazala med majhnimi državami pacifiškega območja. Države te regije so namreč prepričane, da morajo v izvršnem odboru sodelovati tudi majhne države. Zato so našo delegacijo kar naravnost vprašale, zakaj ne kandidiramo. Nova Zelandija je že takrat vodila vrsto dejavnosti, za močnejše povezovanje majhnih držav in v podporo naši kandidaturi.