O marsičem razmišlja. Obžaluje ameriško politiko. Ljubi svojo domovino, a se zgraža nad pokvarjenim političnim sistemom. »Imamo vrhunske strokovnjake, bistre, odprte, napredne in človekoljubne, ki bi morali biti v Washingtonu, pa ne kandidirajo, ker so preveč razočarani. To je sramota. In peščica poštenjakov, kolikor jih sedi v vladi, ima zvezane roke.« Ogorčen je nad kongresno prepovedjo raziskav človeške zarodne celice, v katerih vidi upanje za žrtve paralize in številnih drugih bolezni, od alzheimerjeve do resnih opeklin, bolezni srca itd. Hvali Veliko Britanijo, ki je lani z zakonom podprla financiranje 200 znanstvenikov v Cambridgeu, da nadaljujejo raziskave na zarodni celici. Hkrati obupuje nad ameriškim kongresom, ki je tako delo prepovedal. Bistveni problem vidi v pretiranem vplivu verskih nazadnjakov na Capitol Hillu. S predsednikom Bushem na čelu. »Menim, da imajo vse strani, vsi vpleteni pravico do besede v razpravi. Pri pomembnih odločitvah o bodoči javni politiki pa vera nima kaj iskati. Če države, ki podpirajo raziskave zarodne celice, četudi so zaveznice ZDA tako politično kot kulturno in imajo podobne vrednote, se pravi Britanija, Izrael, Švedska in Singapur, dosežejo revolucionaren uspeh v medicini, bo imel od tega korist ves svet. Pa bo res? Po eni različici zakona, ki jo zdaj pretresa ameriški senat, naj bi kaznovali slehernega ameriškega državljana, ki bi se v tujini poskušal okoristiti z novim zdravljenjem na temelju zarodne celice. Če bi se šel torej zdravit v Evropo, bi me ob vrnitvi na letališče Kennedy vtaknili v ječo. Vrhunec absurdnosti!«