Že v študentskih letih je posnel nekaj zelo opaznih kratkih filmov (najbolj gotovo Koncert). Prvi trije celovečerci, v formalnem pogledu zapisani novovalovski poetiki, ki jo je bilo v madžarskih kinematografih mogoče videti za mladega Szaba ravno pravi čas, pripadajo intimističnem portretiranju njegove generacije. Filmi, ki jih je naredil v sedemdesetih (najizrazitejši je Zaupanje, 1979), se že obračajo k vprašanjem kolektiva in polpretekle zgodovine. Tiste, ki je je bila Madžarska (in Evropa) deležna v okviru avstro-ogrske skušnje, kasneje pa nacizma in komunizma in jo je Szabó najbolj plastično zajel v filmih Mefisto (1981) in Polkovnik Redl (1985). Prvi je dobil oskarja za neevropski film, drugi je zanj kandidiral, a ga - po pravici, bi rekli - ni dobil. Tudi filmi iz devetdesetih (»visokoproračunski panevropski epi«, pravijo v Kinoteki) ne dosegajo moči, ki jo je Szabó pokazal v srednjih letih. A kot rečeno - pred njim je še toliko in toliko snemalnih let. Pred nami pa dobra retrospektiva.