profesorjem Jankom Ježem sem nato imel zelo tesne stike predvsem leta 1956, ko smo se v devinsko-nabrežinski občini, kamor se je bil medtem preselil, pripravljali na občinske volitve. Prvič je tedaj postal veljaven večinski volilni sistem, po katerem so v občinski svet izvoljeni le kandidati dveh list: večinske in manjšinske. V tem primeru so glasovi za ostale liste dejansko izgubljeni. Grozila je torej nevarnost, da bi uprava občine prešla v povsem italijanske roke, kar bi lahko preprečil le enoten nastop sloveskih volivcev in volivk. Nastale pa so velike težave, ker vodstvo SDZ nikakor ni hotelo svojih kandidatov vključiti na skupni seznam, v katerem bi imela večino levica, povrhu še skrajna. Za skupni nastop pa so se opredelili pristaši SKSZ in SNS (Slovenske krščansko socialne zveze in Skupine neodvisnih Slovencev). Tedaj smo se predstavniki slednjih obrnili tudi na prof. Ježa, ki je takoj sprejel kandidaturo na skupni listi in bil tudi izvoljen v občinski svet ter zatem postal tudi občinski odbornik za kulturo in šolstvo. Župan je tedaj bil Dušan Furlan. Prof. Jež je svoje dolžnosti opravljal zelo vestno do konca svojega mandata leta 1960. Tedaj ni več kandidiral, a je začel opravljati zelo naporno delo. Na sejah občinskega sveta je skrbel za prevajanje iz slovenščine v italijanščino in obratno ter hkrati prevajal v slovenščino zapisnike s sej občinskega sveta, ki jih je v italijanskem jeziku pripravljal občinski tajnik. Ni treba posebej poudarjati, da je bilo to delo kot nalašč pisano na njegovo kožo! Koliko let je pri tem vztrajal, ne vem natančno, vsekakor lahko trdim, da je prevajal do konca mojega županovanja, to je do srede avgusta leta 1975. Naj v tej zvezi tudi omenim, da je bil prof. Jež več let tudi spravni sodnik