tako dobre želje in napisani zakoni, če jih sodniki ne spoštujejo. Spoštovanje zakonov je rakrana našega sodstva, saj si sodniki razlagajo zakone tako, kot jim ustreza. Čeprav so po ustavi dolžni spoštovati zakone, so ti vse prevečkrat mrtva črka na papirju. Sam sem bil deležen modificiranja tožbe v korist tožnika že pred samo razpravo. Ker je sodnica spremenila tožbo v korist tožnika, sem moral tudi plačati sodno takso. Razprava je bila dejansko farsa, ki je »bila« potrebna za potrditev odločitve pred samo razpravo, in to kljub temu, da je tožnik imel odvetnika, ki bi moral vedeti, kako se vlaga tožba, še posebej ker je bil pred tem sodnik na ljutomerskem sodišču. Da je nekaj hudo narobe, dokazujejo tudi stroški, ki jih je sodnica priznala odvetniku. Za primer navaja, da je odvetniku priznala za vsako uro navzočnosti na sodišču 240 evrov. Za vložitev tožbe in dvakratno polurno navzočnost na sodišču, ki je bila le formalnost, saj je sklep sprejela že z modificiranjem tožbe pred obravnavo, mu je priznala kar 1.208 evrov, za drugo pa 1.405 evrov. Čeprav sem se pritožil na vse mogoče instance, mi ni uspelo, saj sodniki solidarnostno branijo drug drugega. Zaradi zlorabe uradnega položaja sem zoper sodnico podal tožbo, a so mi jo zavrnili z obrazložitvijo, da nisem priskrbel dovoljenja državnega zbora za kazenski pregon sodnice, čeprav bi si dovoljenje po zakonu moralo pridobiti sodišče. Zanimivo je predvsem to, da je takšno odločitev sprejel sodnik sodišča, na katerem je delal odvetnik tožnika, preden je odprl odvetniško pisarno. Kako razvejena je sodniška solidarnost, se je pokazalo, ko sem se pritožil na višje sodišče, saj je to samo potrdilo sklep in zavrnilo mojo pritožbo. Še bolj zanimivo je, da je ustavno sodišče s pravim »Salomonovim« sklepom ugotovilo, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Ker ustavnim sodnikom pripravljajo odločitve v pisarnah ustavnega sodišča, bi bilo vsekakor zanimivo ugotoviti, kdo je ustavnim sodnikom, vrhunskim pravnim strokovnjakom, podtaknil v podpis odločitev, s katero so dejansko uzakonili sodnikovo zlorabo uradnega položaja. Prav zaradi takšnih zlorab in ustavne nedotakljivosti sodnikov je nujna odprava trajnega sodniškega mandata, saj imamo pri nas preveč posameznikov, sodnikov socialističnega sistema, ki preprosto ne znajo soditi drugače kot po direktivi partije, ki ima še vedno oblast nad sodno vejo oblasti in iz ozadja dirigira sprejemanje sodb. Pred kazenskim pregonom pa sodniki solidarnostno branijo kolege. Da bi odpravo trajnega mandata lahko zahtevali, pozivam vse, še posebej žrtve pravosodnega nasilja, da podpišejo peticijo za odpravo trajnega sodniškega mandata in da jo čim prej vložimo v državni zbor v odločanje. Podpisi za odpravo trajnega sodniškega mandata se zbirajo na spletni strani http://www.ssn.si/si/ index.php?option=com_content &task=view&id=118&Itemid=56 Tudi graditev avtocestnega križa je zelo priljubljena tema manipulacije levih politikov. Zanimivo je, da so bili levi politiki pod Ropovo vlado leta 2003, pred vstopom Slovenije v EU, seznanjeni s študijo naraščanja tovornega prometa, pa niso nič naredili. Mirne duše bi lahko zahtevali uvedbo dovolilnic in povišanje cestnih dajatev za tovorna vozila, pa tega ni nihče zahteval. Pred jesenskimi volitvami pa se gredo predstavnike civilne iniciative in izsiljujejo dokončanja avtocestnega kraka Lendava–Maribor pred rokom. Čeprav jim je minister nalil čistega vina in opozoril vse župane, da je to nemogoče doseči, saj so tisti, ki so sedaj najbolj glasni, nasprotovali menjavi nekaterih ljudi, ki so bili ključni za pospešeno gradnjo. Pri tem je vsekakor najglasnejši župan Gornje Radgone, član SD, ki je zanikal, da je to njegova predvolilna kampanja, in celo to, da bo kandidiral, čeprav to oglašajo že vsi mediji. Zanimivo je tudi to, da novinar v Odmevih ni dobil odgovora, zakaj ni postavil zahtev takrat, ko je bil čas, ampak jih postavlja tik pred volitvami in si dela brezplačno reklamo. Kolikor bi župan Kampuš leta 2003 postavil zahtevo za uvedbo dovolilnic in povišanja taks, prebivalci regi-