Ko je lani jeseni vodja službe za kadrovske zadeve pri mestu Ljubljana Pavel Kogej, član SDZ-NDS, izoblikoval dopis, v katerem »opozarja na okoliščine, da imamo v našem mestu v kulturnih institucijah že kar preveč direktorjev neslovencev (poleg Lutkovnega gledališča Ljubljana še Mladinsko gledališče, balet in morda še kaj!)«, se je začel odvijati klobčič nacionalistično in šovinistično nabite ideologije, ki so ji temeljne človekove pravice španska vas. Njeni nosilci namreč med odločilna merila za kadrovanje poleg strokovnosti uvrščajo tudi nacionalnost, ki pa ni utemeljena na državljanstvu, temveč na vrojeni nacionalni čistosti, ki jo od rasne loči le majhen korak. Med problematičnimi ustanovami se je zato znašlo tudi Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna, ki je za položaj vršilca dolžnosti direktorja (po odpovedi bivšega) mestu predlagalo dr. Ranko Knežević-Sluban, priznano strokovnjakinjo za pulmologijo. Po Kogejevih besedah le »neko Srbkinjo«, ki ne ustreza »načelnemu mnenju v mestu in izvršnega sveta sploh, da bomo poskušali na direktorska mesta pripeljati Slovence«. Mestni kadroviki zato do nastavitve novega direktorja dr. Slubanove kot vršilke dolžnosti niso potrdili, prav tako pa tudi ne njene sodelavke, dr. Marine Praprotnik, ki jo je zdravilišče prijavilo kasneje. Rakitna je zato mesece in mesece delovala v pravnem neredu, brez v. d. direktorja, ki bi bil odgovoren za delo in pristojen za podpisovanje dokumentov. Bila pa je tudi brez novega direktorja, saj ni bilo jasno, kdo ga imenuje in pod kakšnimi pogoji. Zdravilišče namreč nima znanega ustanovitelja niti ustanovnega akta. Ko so ga na novo postavili, leta 1986, je mestna zdravstvena skupnost izdala akt o ustanovitvi, ki je temeljil na zakonu o združenem delu in na takrat veljavni zdravstveni zakonodaji. Akt ima samo splošne določbe kot npr., da ima zdravilišče svet, ki ga sestavlja devet članov, ne govori pa o direktorju niti v njem ne piše, za katera vprašanja je pristojen svet, kdo imenuje direktorja in pod kakšnimi pogoji. Mesto je sicer po zakonu o zavodih (66. člen) lastnik tistih objektov na svojem območju, ki so bili zgrajeni s samoprispevkom, in zdravilišče na Rakitni je bilo zgrajeno z njim, ker pa je namenjeno otrokom iz vse Slovenije, bi bilo logično, da ustanoviteljstvo prevzame republika. Vendar je Pavel Kogej kljub temu, da ni ustanovnega akta, iz katerega bi bila razvidna postopek in način imenovanja direktorja ter pogoji, ki bi jih moral kandidat izpolnjevati, v časopisju priobčil razpis za novo delovno mesto. Prijavili so se trije kandidati: dr. Marina Praprotnik, dr. Stanislav Zajec in dr. Anton Mravljak, vso potrebno dokumentacijo pa je Kogej izročil komisiji za volitve, imenovanja in kadrovske zadeve skupščine mesta Ljubljane, ki ji predseduje Ciril Rotar. Član omenjene komisije je med drugimi tudi Damjan Dolinar, podpisnik znanega, že objavljenega dopisa viške občine iz maja 1991, ki opozarja, da »ima v njej DEMOS večino«, in pobara njegove privržence: »Prosimo Vas, da se prijavite na razpisana delovna mesta sami ali da opozorite in povabite druge ustrezne ljudi iz kroga svojih sorodnikov(-ic) ipd. Sporočite nam takoj kandidate tako za že razpisana kot tudi za ostala še ne razpisana mesta. Potrebujemo tudi kandidate za druge zavode na področju cele Ljubljane. Poleg tega pa še člane svetov in podobno. Prosimo za sodelovanje in Vas lepo pozdravljamo.« Ima pa mestna kadrovska komisija tudi vrsto drugače mislečih članov, ki niso hoteli glasovati o imenovanju direktorja zdravilišča, dokler se ne ugotovi formalnopravni položaj MKZ, in so sprejeli sklep, da se glede na neurejene razmere za v. d. direktorja imenuje dr. Marina Praprotnik, uredi zmešnjava in zaprosi pristojno ministrstvo za pisno mnenje o razpisnem postopku. Mnenje sekretarja mestnega sekretariata za občo upravo Dimitrija Kovačiča je v naslednjih dneh res prispelo in se je glasilo takole: po »70. členu zakona o zavodih direktorje javnih zavodov, katerih ustanovitelj je mesto Ljubljana, imenuje skupščina mesta Ljubljane na podlagi predhodnega razpisa pristojnega skupščinskega organa, t. j. komisije za volitve, imenovanja in kadrovske zadeve«. Vendar z dopolnilom, da »navedeno velja samo za prehodno obdobje, t. j. do sprejetja ustrezne področne zakonodaje«. In področna zdravstvena zakonodaja je bila v skupščini sprejeta 12. 2. 1992 (UL št. 9. - 21. 2. 1992). Z njo pa je v 29. členu zakona o zdravstveni dejavnosti določeno, da »direktorja zdravstvenega zavoda imenuje in razrešuje svet zavoda s soglasjem ustanovitelja«. V prvem primeru ima torej glavno besedo ustanovitelj, v drugem svet zavoda. Toda ker je zakon o zdravstveni dejavnosti ožji predpis, bi se ga v tem primeru morali držati, mesto kot ustanovitelj pa bi s tem izgubilo vso svojo brezpogojno moč odločanja. Predsednik mestne kadrovske komisije Ciril Rotar je nenadoma sklical ponovno sejo natanko na dan sprejetja nove zdravstvene zakonodaje, vabilo zanjo pa je poslal le dva dni prej, čeprav poslovnik o delu in postopkih komisije za volitve, imenovanja in kadrovske zadeve SML v 10. členu določa, da je treba članom vabilo dostaviti pet dni pred sejo. Kršen je bil poslovnik in neverjetno se je mudilo, kajti če bi sklicevanje seje teklo v skladu s pravili, bi bila šele tri dni po sprejemu nove zdravstvene zakonodaje, ki določa za mestno vlado z vidika moči manj ugodna pravila igre. Seja je torej bila, na njej pa je bil navzoč tudi mestni sekretar za socialno in zdravstveno varstvo dr. Jože Golmajer, vendar ni opozoril, da je zdravstvena zakonodaja na republiških skupščinskih klopeh tik pred sprejemom (v dveh zborih je bila sprejeta že mesec dni prej). Kljub ponovnemu poskusu imenovanja direktorja člani mestne kadrovske komisije spet niso potrdili nobenega od treh kandidatov in temu je 14. 2. 1992 sledila mestna skupščinska seja, kjer o brezpravnem položaju zdravilišča Ciril Rotar ni spregovoril niti besede, mestnim skupščinskim poslancem je prenesel drugačne sklepe komisije in za kandidata predlagal dr. Antona Mravljaka. Zanj se je zavzel tudi dr. Jože Golmajer, ki ga je podprl Dimitrij Kovačič, noben od njiju pa ni opozoril, čeprav bi prvi to moral storiti z vidika zdravstva, drugi pa z vidika prava, da je bila nova zdravstvena zakonodaja, ki določa, da direktorja imenuje svet zavoda ob soglasju ustanovitelja, v republiški skupščini že sprejeta. Tako je bil za novega direktorja imenovan zdravnik splošne medicine dr. Anton Mravljak, ki so ga vsi glavni akterji zgodbe Pavel Kogej, dr. Jože Golmajer in Ciril Rotar dva tedna kasneje družno pripeljali pokazat osebju rakiškega zdravilišča.