čez nekaj tednov pa še cerkveno. Civilna poročna listina je bila sestavljena v naglici ali namenoma napačno. V njej je pisalo, da je Perón še neporočen, kar ni bilo res. Eva pa je navedla za rojstni datum 7. maj 1922, kar ji je omogočilo, da ji je bilo tudi uradno ime Eva Duarte, pod katerim jo je poznal Perón. Na originalnem rojstnem listu se je namreč pisala Ibarguren. Kasneje so neznanci ta dokument uničili in spremenili tudi nekaj strani v matični knjigi. V naslednjih mesecih je bilo uničenih tudi veliko dokazov o Evini umetniški karieri. Eva je skrbno iskala in zbirala negative svojih starih fotografij, posnetke radijskih oddaj in kopije filmov. Njeno zgodnje življenje so v kasnejših letih le redko omenjali. »Eva Perón je bila rojena 17. oktobra 1945,« je zapisal neki njen biograf. »Kot Venera je vstala iz morja in v stiku s svetlobo dosegla nesmrtno sintezo umetnosti ter lepote. Rodilo jo je morje.« Toda do prevzema oblasti je Perónu manjkalo še nekaj – zmagoslavje na volitvah. V volilno kampanjo je vstopil brez podpore strank, neorganizirano in z malo denarja. Toda kmalu se je znašel na čelu koalicije, saj so ga podprli delavska stranka s sindikati in nekatere radikalne desne ter leve stranke. Njegovi nasprotniki so ga takoj razglasili za demagoga, nacista in tatu, ki si je nakradel dovolj denarja. Začela se je divja volilna kampanja. Kandidati so potovali po deželi s posebnimi vlaki in nagovarjali množice. Vlaku opozicije so Perónovi privrženci grozili z bombami, iztirjenjem, streljali nanj in ga obmetavali s kamenjem. Eva ga je spremljala na skoraj vseh predvolilnih srečanjih in prvič se je zgodilo, da so volivci videli ob kandidatu za predsednika tudi njegovo ženo. Ni imela govorov, vendar je stala ob možu, lepa, plavolasa in dostojanstvena. Perón – na podeželju je povsod govoril, da je treba zlomiti moč zemljiške oligarhije in izvesti zemljiško reformo – in vsi moški v njegovem spremstvu so nosili srajce s kratkimi rokavi kot znak novega gibanja – peronizma, ter proletarizacije političnih navad v Argentini. Perón je bil včasih tako izčrpan od potovanj in govorov, da ga je ob manj opaznih trenutkih zamenjal dvojnik ter mahal množici z vlaka. Drugače je bilo z Evo. Uživala je ob vzklikanju množice, ji mahala in stegovala roke. Volitve, ki so bile 24. februarja 1946, so bile prve svobodne