Marš Jugoslovanskega kraljevega gardnega bataljona (vir: Arhiv Ivana Rudolfa) gardni bataljon, ki je imel sprva sedež v egiptovskem mestu Aleksandrija in nato v Haifi v Palestini. Gardni bataljon je bil zamišljen kot elitna, specialna vojaška enota jugoslovanske vojske, zelo dobro izurjena in bi lahko postala celo divizija, kar pa se ni uresničilo. Maja 1941 so bile končane priprave za ustanovitev in vključeni so bili prvi borci. Po številnih menjavah poveljnikov bataljona so se s slovenskim podpolkovnikom Milanom Prosenom razmere v bataljonu končno uredile. Bataljon se je tako marca 1942 bojeval v sklopu britanske 8. armade proti Italijanom v Libiji. Na splošno so bili Britanci z bataljonom zadovoljni. Selekcija in urjenje za posebne operacije Slovenske padalce so urile britanski Inter-Services Liaison Department (ISLD) in Special Operations Executive (SOE) ter ameriška obveščevalna služba (Office of Stategic Services – OSS). Vse tajne službe so pred začetkom urjenja izvedle temeljito selekcijo in zavrnile zdravstveno šibkejše kadidate. Vse tri so imele v severni Afriki in Palestini svoje šole za urjenje agentov, kjer so izbrani kandidati opravljali tečaje za diverzante-saboterje in radiotelegrafiste. Po končanem trimesečnem urjenju so vsi odšli še na zahteven dvotedenski padalski tečaj. Kandidat, ki so ga tajne službe iskale, je moral biti dobro razgledan, pogumen, po možnosti neporočen in seznanjen s političnim ter gospodarskim položajem zasedenega ozemlja. Največji pozitivni karakteristiki slovenskih fantov sta bili velika motiviranost za delo in patriotizem. Kriza v bataljonu in odhod prostovoljcev v Prekomorske brigade Srbski častniki in jugoslovanska begunska vlada sta imeli vedno manj interesa za bataljon, ki je štel večinoma Slovence. Prihajalo je do stalnih napetosti, zato je Rudolf avgusta 1943 od poveljstva jugoslovanske vojske zahteval ustanovitev slovenskih enot. Rudolf je nato sestavil načrt za 6 bataljonov, ki so ga zavezniki načelno odobrili. Srbski oficirji so se še bolj prestrašili in mu poleg prepovedi zbiranja novih prostovoljcev prepovedali obiskovati bataljon za štiri mesece. Slovenski vojaki so postajali vedno bolj razburjeni in ravno v tem času je mednje prišla partizanska vojna misija, ki je agitirala za vstop v Narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije. Poleg antagonizma med prosrbskimi častniki in navadnimi vojaki so konec leta 1943 krožile na Bližnjem vzhodu enostranske informacije o stanju v domovini. Edini drug vir je bilo od sredine leta 1943 poslušanje radia Nova Jugoslavija. Med vojaki sta se večala po eni strani odpor do uradne propagande, po drugi pa podpora Titu. Konec leta 1943 se je 35 vojakov uprlo, sledili so jim še ostali in januarja 1944 se je prva skupina odločila, da bo gardni bataljon zapustila in se pridružila Prekomorskim brigadam. Čok je voljo vojakov, da bi stopili na Titovo stran, javno podprl, medtem ko je Rudolf raje počakal, da je tako pot izbralo vsaj 80 % vojakov. Britance je vse to skrbelo in Čoka so prisilili, da je svojo podporo umaknil. Kljub temu so se skoraj vsi vojaki opredelili za partizane. Tako so Čok, Rudolf in celotni Odbor pri Britancih oziroma zaveznikih izgubili