Desetdnevna vojna se je bližala koncu, od minisstra pa je brigada, ki se je zdaj že imenovala MORiS (ministrstvo za obrambo republike Slovenije vrinjeni mali i z rdečo pa zato, ker je bil naš zaščitni znak risova glava na lipovem listu) dobila ukaz o formiranju 1000 glave profesionalne enote, kajti ni se vedelo, kakšen bo še lahko odziv jugoarmade. Takrat me je v pisarno poklical polkovnik Krkovič in skupaj sva prišla do zaključka, da bi sedaj lahko pristopil k temu delu profesionalno in obljubil, da bom lahko z svojimi pogledi in svojimi načeli uplival na oblikovanje te novonastajajoče enote. Pristal sem in začelo se je mukotrpno delo. Prednost zaposlovanja so imeli rezervisti, ki so že bili vpoklicani. Opravili so zdravniške preglede in psihoteste, kot je bilo to predpisano za sprejem v policijo. To se je še vse dogajalo v Ljubljani na gregorčičevi, saj nevarnost še ni bila mimo. Po prihodu v Kočevsko reko so kandidati opravili še Kuperjev test fizičnih zmogljivosti in se tako zaposlili za nedoločen čas. Seveda je bila to naša velika napaka. Kmalu smo ugotovili, da je to premajhna selekcija, ki bi zadostovala, da dobiš človeka, ki si ni prišel v vojsko reševat zgolj socialni status. Poleg tega pa je bila napaka še ena. Vzporedno z vojaki se je vspostavljal tudi poveljniški kader, kar je bilo zelo moteče. Poleg tega nismo imeli osnovnih pogojev za bivanje, kaj šele delo z številčnejšo enoto. Na srečo so se razmere na “bojišču” umirjale in ni nam bilo potrebno tako zelo hiteti. Poveljniku sem celo predlagal, da bi bilo po mojem mnenju dobro, ko bi morda imeli bazo v Ribnici, kjer je bila vzpostavljena primerna infrastruktura za bivanje in usposabljanje. Predlog je bil zavrnjen. Potrebno je povdariti, da ni bilo takrat v Sloveniji nikakršnih izkušenj iz področja formiranja in usposabljanja profesionalnih enot. To je bilo čisto nekaj novega za nas vse. Na srečo se nam je že med vojno priključil G. Senekovič, ki je bil pred tem 17 let v legiji tujcev v Franciji. On nam je nesebično pomagal in podajal lastne izkušnje iz tega področja, tako da nam je opisoval načine dela v profesionalnih enotah. Velika razlika je pri delu z naborniki, retervisti in profesionalnimi vojaki. Res je, da je bil podčastnik to pa seveda pomeni, da je imel kot takšen izredno veliko praktičnih izkušenj na operativnih ravneh. Strategija Francoske vojske pa tako ali tako ne more priti v poštev. Strategija naše enote se je tako in tako rojevala v poveljstvu brigade za kar je bil gotovo najbolj zaslužen njen poveljnik. Enota, ki sem ji poveljeval jaz se je najprej imenovala četa stalne sestave TO.