Kokoška Justi trpi, ker imajo vse druge kure piščančke, le ona ne. V glasnem samogovoru pravi, da sliši, kako jo opravljajo, ker nima piščet, češ da je mogoče bolna. In tako naprej skozi »kokošjo metaforiko« je zelo površno podana stiska neplodne ženske v patriarhalni družbi, ki je otroku nerazumljiva in v tej obliki tudi nezanimiva. (Občutki manjvrednosti, občutki krivde, jeza, obup …)V nadaljevanju kokoška Justi najde zapuščeno gnezdo štirih jajc. Greje jih, in ko se »piščančki« izležejo, jim reče, da je kokoška Justi in da ji lahko rečejo tudi mamica. Piščančki, ki se izkažejo za račke, sprejmejo mamico, Justi joče od sreče. V nadaljevanju gredo na sprehod, sledijo manjši zapleti (npr. kokoška se čudi, kako da njeni otroci znajo plavati), osrednji dogodek pa je prihod v kurnik. Tu Justi predstavi račice kot svoje otroke kokoškam in seveda petelinu. Vsem se sicer zdijo malo čudni, ker npr. ne znajo sedeti na gredi, a jih vseeno sprejmejo. Na koncu besedila kokoška Justi sanja, da ji bodo otroci nekega dne odleteli, a se s tem vnaprej sprijazni.