Bralka je opisala nekaj svojih najbolj zanimivih sanj, ki jih je sanjala v pomembnih obdobjih svojega življenja. Med njimi so bile sanje o domačem pokopališču, ki so se ji tudi ponavljale: "Kakor vedno sem obstala na desnem vogalu, ob vhodu v cerkev. Grobovi so rasli iz tal in se dopolnjevali. Vedela sem, da je jesen, ampak na grobovih so bili sami tulipani vseh barv: rumeni, rdeči, modri, vijoličasti Prižgane sveče so svetile v večer. V meni je bilo nekaj nepopisno lepega; hotela sem, da se ne bi nikoli končalo. Naslonila sem se na cerkev in jokala od sreče. Zbudila sem se vsa solzna."