Jasno. Ivo ne bi bil Hvalica, če si ne bi vzel pravice prve besede uvodnega jesenskega zasedanja državnega zbora. Celo pisno se je prijavil k besedi. Pa ne zaradi ogrevanja, je hitel pojasnjevati, ampak zato, da bi mu nekdo povedal, koliko je ura! Odgovorni urarji v državnem zboru so Hvalici, ko je avgusta bil proč, sicer izpolnili željo in tisto uro tam gor obesili. Toda ura ni delovala! Ne, da ne tiktaka, ampak je kakšnih dvajset metrov daleč in poleg Hvalice še kakšnih 15 poslancev brez naočnikov ne vidi, koliko je ura. Pa imamo vsi pravico gledati na uro, je pribijal Hvalica in še pristavil, kako je to še eden od mnogih udarcev v prazno. Kdo je tisti, ki tako pogosto udarja v temo, ni naznanil. Ne samo, da je ura bog pomagaj, v disproporcu glede na vrata, glede na vse skupaj, ampak je tudi govorjenje za mikrofoni državnega zbora drugačno kot pred poletnimi počitnicami, je še strokovno opazil Hvalica. Da nekaj odmeva. Vse, kar reče, mu odmeva v njegovih lastnih ušesih! A z njimi ni nič narobe, saj v parlament ni prišel z nobenih višin! Mogoče pa je to projektirano, da bi utrujalo tistega, ki govori? Ne bo držalo, kajti odposlanec Ivo Hvalica se je prejšnji četrtek, navkljub odmevanju in uri, na katero ni videl, oglasil še sedemkrat. In odmevalo je po vsem svetu, kajti zasedanje slovenskega parlamenta si je lahko vsakdo za dvesto tolarjev na uro neposredno ogledal na internetu (in se prepričal, da vsi naši poslanci res ne vedo, koliko je ura).