red dnevi se je v Gorici zaključilo vsakoletno zborovanje, ki ga prireja Inštitut za srednjeevropska kulturna srečanja (Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei - ICM). Letošnje je bilo že štirideseto po vrsti, saj je prvo potekalo leta 1966. Posvečeno je bilo poeziji. Nadaljnja zborovanja so obravnavala najrazličnejše teme s področja znanosti in umetnosti, družboslovja, verstva in političnega sveta. Naj tu omenimo le nekatere izmed njih. Zvrstile so se literatura, filozofija, glasba, dramatika, film, zgodovina, likovne umetnosti, psihologije itn. Predmet obravnave je bil tudi sam pojem Srednje Evrope ali Mittelevrope. Letošnja tema je bila Kultura in diplomacija v Srednji Evropi ob širitvi EU. Goriški Inštitut že od vsega začetka sestavljajo v glavnem goriški izobraženci, ki vidijo v ideji Srednje Evrope nekaj vedno živega in aktualnega zlasti za duhovno in kulturno sodelovanje med zadevnimi narodi. Goriškim članom so se kmalu pridružili člani iz Avstrije, Madžarske in drugi. Med njimi je tudi nekaj Slovencev s te in one strani meje. Kaj pomeni Srednja Evropa danes? Kaj je bila včeraj? Tu gre v glavnem za slovanske, germanske, delno romanske in druge narode, ki so tudi zemljepisno bolj ali manj povezani med seboj. Mednje štejemo Avstrijce, Madžare, Nemce (npr. Bavarce), Slovence, Hrvate, Čehe, Slovake, Poljake, severne Italijane in Furlane, v širšem okviru pa še Romune, Bolgare in Ukrajince. Njihovi predstavniki so se že od ustanovitve goriškega združenja udeleževali teh jesenskih zasedanj. V veliki meri so to univerzitetni profesorji, zgodovinarji, filozofi, publicisti in časnikarji. Obravnavane teme so vzete v glavnem iz kulturne zakladnice srednjeevropskih narodov. V teku zgodovine je bila večina teh ljudstev povezana v habsburški monarhiji. Zato so morda nekateri zlasti v začetku videli v tem neko težnjo po nostalgičnem obujanju stare dvojne monarhije. Čas pa je pokazal, da temu ni tako. Goriška srednjeevropska kulturna organizacija nima nikakega političnega prizvoka. V svojem jedru se zavzema predvsem za obstoj in ohranitev nekaterih osnovnih skupnih idealov prej omenjenih narodov, ki so kljub zgodovinskim razlikam, verskemu in političnemu pluralizmu (do nedavnega režimskim diferenciacijam) ob vodilni krščanski tradiciji lahko našli skupen jezik v kulturi. Med lastnostmi, ki so značilne za srednjeevropskega človeka, so npr. resnost, marljivost, delavnost, smisel za red, natančnost in še kaj. Pojem Srednje Evrope je v svojem razvoju odražal razne značilnosti. Nekateri vidijo v njej predvsem neko nemško oz. avstrijsko kulturno hegemonijo. Seveda so to poudarjali zagovorniki ali ideologi Mittelevrope kakor npr. Nemca List in Naumann. Jasno pa je, da Srednja Evropa danes ne pomeni nikake germanske nadvlade. V njej je tudi slovanski delež zelo bogat in ustvarjalen. Mittelevropa ni dala le Goetheja, Schillerja, Hegla in Fichteja, ampak tudi Prešerna, Mickiewicza, Šafarika in druge, med italijanskimi osebnostmi pa jezikoslovca Ascolija. Danes se politično, a tudi kulturno vse bolj uveljavlja širša evropska ideja, ki se je preko starejših zgodovinskih predhodnikov v dobi razsvetljenstva in romantike uresničila v Evropski uniji. Čeprav se lahko zdi omejevalen, srednjeevropski model nikakor ni anahronističen. Povezanost narodov v skupni Evropi je razširjena podoba Srednje Evrope.