Vse je narobe. Svetovno gospodarstvo je zajela kriza, večja od tiste leta 1929. Edina izjema je Evropa, a cena za to je velika: v prislovično racionalni Nemčiji šole ukinjajo učne predmete, ker nimajo denarja, da bi plačevale učitelje; v prislovično kulturni Franciji denarja za kulturo enostavno ni več; v prislovično socialni Avstriji se mehanizmi socialne države že par let sesuvajo v prah. Vse to je mogoče razumeti tudi drugače. Padajoče krivulje ekonomskih kazalcev so kot jesensko vreme, padajo indexi, pada dež, ni razlike. Vse manj si pripovedujemo o velikih projektih, ja, celo največji projekti so pravzaprav le zelo ambiciozne strategije za preživetje. Kar lahko ne pomeni drugega kot to, da se z jesenjo vračajo monotoni ritmi vsakodnevnih rutin. Mučno že, a nič katastrofalnega. Pravi občutek katastrofe da šele narava. Po Veliki noči sem se že nekajkrat prebudila na precej čuden način. Najprej se mi je zdelo, da letim, tako, sanjsko pač, da se nikamor ne premaknem, temveč enostavno lebdim v zraku. A to niso bile sanje - res so se zibala tla pod mano. Potres. Aha, kot pred tisoč leti, sem se mirno spomnila. Tudi takrat je - ob drugih znanilcih katastrofe in konca sveta - narava z ujmami kazala jasne znake, da svetovni potop zagotovo bo. Konec sveta, sem rekla naglas, da ne bo pomote. Niso sanje. In zaspala nazaj.