Dragi prijatelji misijonskega dela v domovini in zdomstvu! Natanko en mesec je, odkar sem dvignil jadra ob Nilu v Ugandi in se usmeril k njegovim južnim izvirom, v Burundi. Tropsko okolje na višini 800 m ni bilo pogodu mojemu zdravstvenemu stanju in sem zaprosil predstojnika, da me preseli tisoč metrov višje. Tako sem pristal v nekdanjem Rukagu, misijonu s 50 tisoč kristjani, katerega sem zapustil pred 8 leti. Spet smo se srečali z Jožetom Mlinaričem in Gustijem Horvatom, kateremu sem pomagal seliti se v gl. mesto Burundija, Bujumburo, kjer ga čaka veliko dela v revščini predmestja, nedaleč od letališča, kjer puške še pokajo. On kot “stari borac”!, bo vsemu temu kljuboval. Je pa dobro imeti nekoga v mestu, da ti uredi kakšne papirje, ko je potrebno! Na gričevnati notranjosti dežele ostaneva z Jožetom, domačinom ravnateljem in župnikom in mlajšim pripravnikom Benjaminom za pomoč v pastorali, preobilnem delu v Karitas in vodstvu manjšega rokodelskega centra. Spet bo potrebno vzeti v roko slovnico in iskati besede v kirundiju, domačem jeziku, ki ga g. Jože po 35 letih misijonskega življenja z lahkoto obvlada. Med ljudstvom Basoga, ki je številno kot Slovenci in ima svoj liturgični jezik in Biblijo, v Ugandi, sem preživel 10 mesecev in pilil zgolj svojo nerodno angleščino, uredil začetek gradnje in zaradi zdravstvenih razlogov prepustil delo italijanskemu sobratu. Ostaja mi lep spomin na nekatere lepe navade med ljudstvom Basoga in Baganda. Ko pride gost k hiši, ga pozdravijo tako, da pokleknejo predenj na obe koleni kot pred najsvetejšim. Meni je bilo skoro nerodno včasih, ko je kakšna galantna gospa ali univerzitetni študent s takšno gesto izkazal spoštovanje moji “veličini”. To zares prevzame in hkrati kaže na dušo Ugandčana, ki zna biti presenetljivo globoka. Verjetno so ugandski mučenci tako globoko zaznamovali dušo tega ljudstva, da so jim zadeve vere “meso postale” in so semenišča polna ter so globoko dejanje vere tudi vsakoletna romanja na grobove mladih mučencev, prvih kristjanov, ki so jih vzgojili jezuiti in beli očetje, pozneje tudi po zaslugi Ignacija Knobleharja, kombonjanci in misijonarji Mill hills. Je pa res v primerjavi z Kongom in Burundijem Uganda celih 50 let naprej v razvoju. Verjetno je to prepovršna ocena, saj so mesta nepopolna podoba realnosti v notranjosti, kjer so še sledovi adamovstva. Sam vzamem za merilo šolstvo v neki deželi kot skupni pošto in nakupim potrebno za misijon. Dež je začel in semenskega fižola se je v misijonu razdelilo veliko. Sedaj bo mesec stradanja, do prvega fižola in še prej zelenih listov, ki jih bodo obirali za neke vrste špinačo. Precej se je odzvala domovina in z Jožetom Mlinaričem poskušava krotiti to bedo, ki zares bode v oči. Misijon šteje že več kot 50 tisoč in dela je veliko. Osnovnošolskih otrok je čez 8000 na področju župnije. Potem še srednje in nižje srednje šole. Človek ne ve, kje bi bil. V poklicni šoli, ki sva jo z Vilko s tako veliko skrbjo dvignila iz propada, je spet vse na tleh. Bolnišnica je leglo vseh bolezni in zdravljenja! Škandal. Morali bi zidati nove šole, saj so prostori nezadostni in otroci vse bolj ostajajo doma. Morebiti spet pripravimo kakšno akcijo s Trikraljevsko akcijo za Burundi, ki je sedaj že med tremi najrevnejšimi deželami na svetu! KDOR IMA UŠESA ZA POSLUŠANJE, NAJ SLIŠI! Bog lonaj vsem, ki boste na misijonsko nedeljo mislili in molili za naše ljudi in sirote. Kako hudo je človeku, ko pri spovedi stara ženica, vsa skrivljena ponižno prišepne: Oče, lačna sem. Zaman sem jo iskal zunaj po spovedi, da bi ji pomagal s kakšno drobtinico... Reveži imajo svoje dostojanstvo! Naj njihov krik prebudi vašo velikodušnost. Kakšen blagoslov zame, da smem biti tukaj z njimi in ne med bogatimi v mestu! In koliko slovenskih misijonark in misijonarjev, ki delimo isti vsakdan in podobno okolje! Vi, dragi prijatelji pišete našo vsakdanjo knjigo dobrote in Karitas. Še naprej nam ostanite zvesti in skupaj lajšajmo bedo tukajšnjih Lazarjev in zapuščenih otrok. Molimo za vas in za blagoslov v vaših domovih. Molimo za vse, ki ste trpeli v zadnji katastrofi, ki je prizadela Slovenijo. Sprejemamo vse to z vero, da nas Gospod ne preizkuša čez naše moči in nas tako po teh znamenjih vzgaja za dobro in presežno. Hvala vsem otrokom, ki bodo tudi letos šli v misijonsko križarsko vojno za njihove vrstnike v Afriki. mladega delavnega koroškega duhovnika), ki je ustvaril in nudi v tej ogromni in funkcionalni hiši duhovno hrano spoštovanja med Slovenci in Nemci; vrstijo se srečanja za laike in duhovnike, duhovne vaje, predavanja, reševanja problemov, ustvarjanje razumevanja in edinosti. Ob odhodu smo zaželeli tako msgr. Kopeiniku kakor sodelavcem nadaljnjih uspehov in navdušenja. Pot proti domu nas je vodila skozi predor Karavanke na Brezje. Tu smo na kratko pozdravili Kraljico Slovencev. V Ljubljani smo se poslovili od bogoslovca Butkoviča, ki se je vračal v semeniško hišo. Potovanje ni bilo dolgočasno, ker nas je zlasti gospod Bruno poživljal z notranjim vrelcem veselja in petja. Ne samo čudovito jesensko vreme ves dan, ampak tudi skrita perfektna režija mlade predsednice PD Rupa-