ončni oktober, ta najbolj jesenski mesec, se je nanagloma, kar čez noč, prevesil v deževni november. Minevajo dnevi, že kar tedni v pustobni sivini, ko barve v naravi izginjajo in je tudi razpoloženje vse bolj v pričakovanju mrzle bele zime. Pa vendar se iznenada, nepričakovano naredi dan, ko se nebo spet zjasni, ko se med hiteče bele oblake kakor na paleti slikarja kolorista vriva čista ultramarin modra, ta nebesna in zame vedno tudi hrepeneče pomirjujoča barva. Te dni, pravzaprav te kratke ure v teh nalivih svetlobe, mi misli vedno pohite k oktobrskim, prelestnim sončnim dnevom in razbohotenim jesenskim barvam. Barve, ki me vsako leto, vsako novo jesen bolj, kot pijanega nosijo naokrog, kakor norega malarja, polnega nemirnega pričakovanja s paleto, z barvami in s čopiči pred praznim belim platnom.