Nekako od sredine maja do prvega jesenskega dežja se na točno določenih krajih zbirajo bolj ali manj znani košarkarski obrazi, ki so zimo preživeli v telovadnicah. Igrajo in se prepirajo zaradi vedno istih stvari: favlov, outov, točnega izida ... Koliko jih je, nihče ne ve natančno. Ne zbirajo se vsi na istem igrišču. "To, da igraš košarko za blokom, še ne pomeni, da si hakler," pravijo. Kdo pa potem je? Če kdo, potem je to Piga. On je hakler. In udeleženec nekaj najbolj razvpitih duelov. V igri eden na enega je pred leti premagal Srečka Jarića, ki je bil konec sedemdesetih let eden prvih strelcev jugoslovanske lige. Zgodba o tem je prešla v ustno izročilo. "Kolezija je bila včasih eden glavnih placev ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše. Enakovreden ji je bil samo še Poreč, kamor so poleti prihajali haklerji, pa tudi največji zvezdniki YU-basketa z vseh koncev države: Jarić, Arsić, Prelević," pravi Piga. Pred desetimi leti, ko je bil na vrhuncu slave, je redkokdaj zgrešil: "Poslušaj, zadnjič sem rekel Drvariču, naj mi da za nekaj dni fante v roke. Ne razumejo, da moraš v svoj šut verjeti stoprocentno." "Košarka je individualna igra," je Pigova izjava, po kateri je zaslovel. O svojih prvoligaških kolegih haklerji nimajo posebej dobrega mnenja. "Ti iz Olimpije so popolnoma brez domišljije, pa tudi drugi niso dosti boljši," se pogosto sliši iz njihovih ust. "Košarka so sedaj mišice," pravijo drugi, "kje si videl, da je nabildan tip zadel. Basketaš mora bit slok, to je prava postava." Po svoje sta obe sceni povezani. Peter Vilfan, poleg Iva Daneua in Jureta Zdovca pretendent za naziv najboljšega slovenskega košarkarja vseh časov, kratek čas trener igralcev Smelta Olimpije, sicer pa lastnik košarkarske šole za mlade, ki je kariero začel na zunanjih igriščih KK Maribor, za katera pravi, da so še vedno najbolj zasedena haklerska prizorišča v Sloveniji, trdi: "Košarka na zunanjih igriščih je najlepša in najbolj koristna košarka. V partiji hakla se naučiš več kot na vsakem treningu. Samo v haklu eden na enega, dva na dva ali pa trije na tri se lahko naučiš kreativnosti, saj moraš stalno reševati situacije." Tudi Vilfan pri mladih ligaših pogreša haklerske izkušnje, ki jih je imela njegova generacija. "Mi smo se naučili igrati sami, trenerji so prišli šele kasneje. Košarka je po mojem edini šport, kjer sta dovolj ti sam in žoga. Sam z žogo se lahko prekleto dobro zabavaš, če pa seveda zraven še malo razmišljaš, lahko narediš čuda. Kičo, Slavnić, Dalipagić, Ćosić, vsi so bili strašno močni v haklu, in prav tega današnjim igralcem manjka," pravi Vilfan. "Današnji rod se boji prevzeti odločitev v svoje roke. Razumljivo. Če od trinajstega leta po zamislih nekega trenerja ponavljaš samo vedno iste kombinacije, kot to dandanes počnejo z mladimi igralci, ubiješ individualnost," je prepričan.