dovini. Druge ocene je imel kar solidne: dvojke in celo štirico. Večina pisnih preizkusov in spraševanj je potekala šele novembra po jesenskih počitnicah. In takrat je šlo Marku strmo navzdol. Cveki so kar deževali, na koncu niti ni vedel natančno, koliko si jih je nabral. Vedel je, da bo moral mami pokazati obvestilo o uspehu. In vedel je, da jo bodo njegove ocene spravile na rob živčnega zloma. Ves čas ji je namreč zagotavljal, da je v šoli vse v redu. Uspelo mu jo je tudi že skoraj prepričati, da se bo smel prepisati na drugo šolo, če bo popravil matematiko in zgodovino. Zdaj pa tole. Kar zgodilo se je. Lucija Lupinc je bila že od septembra v precej slabi koži. Boris se je konec oktobra na vrat na nos odselil. Bevskal je, da od njega vsi preveč pričakujejo. V tej podeželski tišini se ne more zbrati. Ne more ustvarjati. Pogreša zvok avtomobilov pod oknom, pogreša vsakodnevni obisk bifeja na vogalu in kramljanje s stalnimi gosti, ki so, ne da bi opazil, postali njegovi prijatelji, njihove zgodbe pa vir njegovega navdiha. V tej luknji vegetira in iz sebe ne spravi niti ene pametne vrstice. On pa mora vendar še ustvariti svoje življenjsko delo. Delo z veliko začetnico, najboljše od vsega, vrhunec svojega opusa. Oktobra je potekla pogodba, ki jo je imel z najemniki svojega stanovanja. Odkar je živel z Lucijo Lupinc, je svoje malo stanovanje v središču mesta dajal v najem. Zdaj je dobil enkratno priložnost, da se reši zahtevne ženske, ki na tihem ni zadovoljna z njegovim prispevkom