Od bolezni se na ajdi lahko pojavijo pegavost listov, peronospora in pepelovka, ki pa ne povzročajo večje gospodarske škode. Strniščna ajda cveti od avgusta pa tja do oktobra. Ob setvi in cvetenju je občutljiva na sušo in vročino, v času dozorevanja na veter in mraz, zlasti zgodnje jesenske slane so vzrok, da pozebe. Mlade rastline ogrožajo bolhači z luknjanjem in grizenjem kličnih ter pravih listov. V času cvetenja in polnjenja zrnja lahko postane hrana za vrabce, v okolici naselij tudi za golobe, na njivah v bližini gozdov pa z objedanjem socvetij dela škodo divjad, zlasti srne. Ajda neenakomerno zori; konec septembra so na rastlinah poleg nezrelih plodov še cvetni popki in odprti cvetovi (pocvitanje). V preteklosti je bila med čebelarji bolj cenjena kot zdaj. Ajdovec so stiskali iz satja za prehrano ljudi, večinoma pa so pustili medičino v satju za zdravo prezimitev čebel. Anton Janša, učitelj prve čebelarske šole na Dunaju v letih 1769 do 1773, je prevažal šolske panje na Moravsko polje, zasejano z ajdo. O visokih pridelkih ajdovega medu (ajdovca) se je širil glas po vsej monarhiji. Najboljše je ajda medila ob sončnem in neprevročem vremenu. Pravijo, da današnje ajde ne medijo toliko, kot so sorte pred 30 in več leti, zlasti zato, ker so njive posejane z ajdo redke, obstajajo pa še druge nedokazane domneve, npr. pretirano gnojenje z dušikom.