Tazadn šus sem si dal zato, dab mi pomagu prežvet ta zajeban šoping. Takončnga bom vzel zato, dam laži zaspal, pa da sem spucu horsa bol počas. Probu gam vzet v manših, odmerjenih dozah. Neki ga rabm zdele prou na hitr. Jeba se počas začenja. Začenja se tko ko ponavad, taka rahla slabost v želodcu pa iracionalen napad panike. Čim se enkrat začnem zavedat, da ratujem bolan, se stvar totalno brez problema stopnuje od zoprnga do neznosnga. Zobobol mi začne lest iz zob dol v čeljusti pa v oči, pa dol skoz kosti v ubitačnmu, neublažlivmu, uničujočmu butanju. Švic me začne oblivat, pa da ne pozabm na kurjo polt, kse mi razleze po hrbtu ko tanka plast jesenske slane po strehi od avtomobila. Cajt je za akcijo. Tud slučajno še ne morm začet pa se spopast s to pizdarijo. Enga tapočasnega rabm, en mehek, pomirjevalen špric. Edina stvar, zarad kere se sploh še lohk premikam, je džank. En mejčken šus, da mi razplete te zafeclane roke pa noge pa me pošle spat. Pol pa adijo. Swanney je zginu, Seeker je v čuzi. Se prav Raymie. Grem poklicat tega kurca s telefona dol na hodniku.