Za potrebe britanskega imperija so geodeti na indijski podcelini izmerili znameniti veliki meridianski lok Indije, ki se razteza 2560 kilometrov daleč. Delo je sredi devetnajstega stoletja dokončal George Everest, ob koncu meritev pa je Andrew Waugh v Himalaji določal še višine vrhov in ugotovil, da je med njimi tudi najvišja gora sveta. Tako je leta 1856 Waugh razglasil, da je gora visoka 8840 metrov, ker pa se ni mogel odločiti, katerega izmed lokalnih poimenovanj naj izbere in menda ni želel dajati prednosti nobenemu izmed njih, je vrh, ki je bil na takratnih kartah indijske državne geodetske družbe označen kot »Vrh XV«, poimenoval po svojem predhodniku Everestu in mu tako ustvaril trajni spomenik za vlogo pri določanju meridianskega loka. Tibetanci so goro sicer imenovali Chomolungma, kar pomeni »Sveta mati«, nepalska vlada pa jo je uradno poimenovala Sagarmatha ali »Boginja neba«. Pred natančno 55 leti, ko sta 29. maja na vrh Chomolungme stopila Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay, si najbrž nista mislila, da bo pet desetletij kasneje gora postala smetišče komercialnih odprav, ki bodo na vrh vodile sodobne avanturiste. Waughovo samovoljno poimenovanje je bilo le začetek zahodnjaškega smetenja in gneče, ki jo vsako leto v aprilu in maju ustvarjajo himalajski turisti v baznem taboru pod Everestom. Komercialne odprave strankam po predhodno napeljanih vrveh in lestvah s pomočjo šerp omogočajo, da (tudi z nekaj lastnega truda) stopijo na vrh sveta. Po nekaterih podatkih je potrebno za odpravo, ki šteje 10 strank in 25 šerp, zbrati pol milijona ameriških dolarjev, zajeten del te vsote pa v obliki taks pobere tudi nepalska vlada. Smeti, jeklenke s kisikom, ostanki šotorov in spalnih vreč, vrvi, kuhalniki, druga oprema ter ne nazadnje trupla ponesrečenih alpinistov se na Everestu ne razgradijo. Do zdaj se z najvišje gore na svetu ni vrnilo že več kot 200 od nekaj manj kot 3700 plezalcev, ki so se do konca leta 2007 poskusili povzpeti na goro. Pozornost svetovne jasnosti je pritegnil šele dogodek leta 2006, ko so skupine alpinistov 450 metrov pod vrhom hodile mimo omaganega Davida Sharpa in ga pustile umreti. Nad 8000 metri se na gori začne tako imenovano območje smrti, v katerem je večina ljudi na pol zavestnih, reševanje omaganega plezalca z vrha Everesta pa je po mnenju mnogih samomor. Kljub temu so se v alpinističnih krogih razvnele etične debate o tem, ali so mimoidoči ravnali prav, saj se je le dva tedna zatem skupina štirih plezalcev odpovedala naskoku na vrh, da je lahko ob pomoči 11 šerp rešila obnemoglega Avstralca. Pet desetletij po prvem vzponu je gneča na vrhu sveta velika. Marsikdo zatrjuje, da smeti na gori niso ekološki problem, temveč le estetski in da je pobiranje praznih jeklenk, s katerimi šerpe v dolini dobro zaslužijo, pravzaprav nekakšna ekonomska spodbuda. Ken Noguchi, ki je s 25 leti kot najmlajši alpinist (leta 1999) osvojil najvišje vrhove sedmih celin, je bil šokiran nad količinami smeti, na katere je naletel med vzponom na Everest. Ob vrnitvi z vrha je organiziral skupino plezalcev, ki je z gore pritovorila približno 10 ton kuhalnikov, šotorov in druge opreme, med katero je bilo tudi 400 jeklenk, ki so jih za seboj pustile prejšnje odprave.Nepalske oblasti so, kljub očitnemu problemu, dovolilnice za plezanje v jesenski sezoni pocenile za polovico, v zimski pa kar za tri četrtine, saj je Everest v spomladanski sezoni enostavno prenatrpan in ga bo treba razbremeniti. Poleg odpadkov se na gori dogaja tudi smetenje v drugih oblikah, ki bi jih tam najmanj pričakovali. Kitajsko odpravo so med nošenjem olimpijskega ognja miru na vrh sveta ruski alpinisti po radiu v imenu dveh mladih alpinistov, ki sta obtičala nad 8000 metri brez kisika, prosili, ali bi jim lahko odstopila kuhalnik, a so Kitajci prošnjo gladko zavrnili. Mlada plezalca sta bila dva dni brez vode.Seveda, na vrhu sveta so občutki silnejši, kot jih lahko prikažejo črke na papirju, ekologija, morala in spoštovanje svete gore v trenutkih, ko je treba preživeti, niso odločilnega pomena. Malo je tistih, ki si upajo odkrito pisati o prepirih, trpljenju, egoizmu in temnih obrazih soljudi, ki so sestavni del Himalaje. Tadej Golob je leta 2000 slikovito sklenil opis občutkov po napornem in z napetimi odnosi zaznamovanem vzponu na Everest: »Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.«a potrebe britanskega imperija so geodeti na indijski podcelini izmerili znameniti veliki meridianski lok Indije, ki se razteza 2560 kilometrov daleč. Delo je sredi devetnajstega stoletja dokončal George Everest, ob koncu meritev pa je Andrew Waugh v Himalaji določal še višine vrhov in ugotovil, da je med njimi tudi najvišja gora sveta. Tako je leta 1856 Waugh razglasil, da je gora visoka 8840 metrov, ker pa se ni mogel odločiti, katerega izmed lokalnih poimenovanj naj izbere in menda ni želel dajati prednosti nobenemu izmed njih, je vrh, ki je bil na takratnih kartah indijske državne geodetske družbe označen kot »Vrh XV«, poimenoval po svojem predhodniku Everestu in mu tako ustvaril trajni spomenik za vlogo pri določanju meridianskega loka.