Poltretji verz iz XI. pesmi, ki so vse po vrsti (38 jih je) naslovljene samo z rimskimi številkami je izbran bolj po naključju, čeprav po drugi strani kar dobro odslikava vzdušje in temeljne postulate cele zbirke. Res je, kot pravi recenzent zbirke Boris A. Novak, res je torej, da je bila slovenska lirika zadnjih let bolj ali manj lirika, ki je imela neko zgodbo. Potemtakem je šlo bolj za prigodniško pesništvo z nekaterimi izjemami. Večinoma je imela religiozni ali ljubezenski naboj. Drugače rečeno, take pesmi je lahko skoraj vsak še tako povprečen bralec dokaj spretno povzel. Obnovil, če že hočete. Te lirike pa ne bi mogel, ker ni taka. S to razliko, da Novak najde za primero Iva Svetina, medtem ko meni samemu bolj ustreza bližina Andreja Medveda. - Kaligrafija pa ne bi bila prava kaligrafija, če Ivan Dobnik, ne vem, če je še Navy, kot je bil nekako pred desetletjem ali več v Mladininih Mladih potih, če pesnik torej svojim bralcem te kaligrrafije ne bi tudi pokazal. Gre za naslovnico, ki je kot običajen karton, na kateren je nekdo razlil peroksid ali neko podobno jedko tekočino, da se je papir, ko se je posušil nekoliko pobelil. Na tej belini, kot sicer tudi znotraj knji ne zbirke, je črtasta osnova, na kateri je s peresom napisana neka pesem. Posamične besede so potem podčrtane ali prečrtane, nad njimi so nove besede ali pa še bodo. Na ta način zamenjevanja, je Dobnik zelo učinkovito in nazorno pokazal, kako napisati pesem, morda kar celo zbirko. Osnovna ideja naslovnice pa je morda taka, kot jo je imel pred časom Jurij Kovič, ko je pri Mondeni izdal učbenik za pesnike, ki to še niso, in izdal knjigo Pesem kot načrt in navdih. - Osnovni besednjak okrog lire, glavnega pesniškega orodja zadnjih 3000 let, je eklektičen in poznan od Grkov sem. Presenetijo pa nekatere nenavadne fomulacije, kot je tista iz navedka: Kdo govori Tvoj glas? Si Ti? Zaradi česar priporočam.