Stari Grki so se smejali Aristofanu, Angleži se smejejo Shakespearu, Italijani Machiavelliu, Rusi Gogolju, Srbi Nušiću in tako naprej. O, ja, tudi Slovenci se smejemo; Linhartu, Cankarju, Kreftu, Partliču, Petanu. Smejemo se Butalcem Frana Milčinskega in Trebušniku Janka Mlakarja. Ampak, slovenski humor je trpek, tako kot so trpki ljudje, ugotavlja akademik Anton Trstenjak. Po njegovem smo »zmožni ironije in satire, sploh zabavljajočega zmerjanja, pravega, duhovitega humorja pa je malo. Žal, Slovenci ne zmoremo ne pravega humorja ne pravega dovtipa. Manjka nam prave duhovitosti in prehitro zaidemo v osebno žalitev. Morda zato, ker smo prehitro čustveno prizadeti, preobčutljivi, kar že meri na nevrotičnost. Žal, je za Slovence pogosta potrtost. Naši psihiatri znajo to bolestno stanje pripisovati celo nekaterim odličnim slovenskim pisateljem in pesnikom; Stritarju in njegovemu svetobolju, Cankarju in njegovim čustveno razbolenim junakom, da ne govorimo o Levstiku, ki ga imajo kar za duševno bolnega, vsaj proti koncu življenja. Pri njih in še mnogih drugih bomo težko našli pravi humor in dovtipnost, pač pa veliko čustvenega vzdihovanja, obrekovanja in hude kritičnosti. Slovenci smo narod pisateljev. Vsi pišejo pisma bralcev; grdo in strastno, strupeno in pritlehno, samo duhovito in humoristično, ne. Samo odrešilnega, vzvišenega humorja ne zmoremo. Vsekakor nam manjka plemenitosti, žlahtnosti, srca in mišljenja. V humorju pa je vselej nekaj vzvišenega, presežnega, žlahtnega in plemenitega. Ne, Slovenci nismo ne šaljivci ne dovtipneži. Izjema je v glavnem le Fran Milčinski in še kdo.« Enako ugotavlja dr. Janez Cvirn: »Na Slovenskem skorajda ni pravega humorja, je le satira. Od Levstikovega Pavlihe je namreč v slovenski humoristični publicistiki, sploh, če je šlo za politične teme, prevladovala jedka satira. Satira pa je bolj kritika; neprizanesljiva, brezobzirna, celo žaljiva. V svoji realni izvornosti torej kaj malo podobna osvobajajočemu, brezskrbnemu, norčavemu duhu humorja.« Cankar je bičal družbene razmere. Bič je pravo ime za satiro in bič ni ravno smešen. Slovenskega političnega humorja pa tako rekoč ni. Odgovor leži v »slovenskih razmerah in ozirih«. Bolj je smešna politika sama, kot humor na njen račun.