V Goldonijevem obdobju sta v Italiji prevladovala dva tipa gledališča – na dvorih so igrali commedio erudito, ljudstvu je bila namenjena prostaška commedia dell’arte, ki je imela korenine v ljudskih odrih 16. stoletja. Ta zvrst ni poznala stalnih tekstov, igralci so se ravnali po nekakšnem scenariju in se sproti dogovarjali o vsebinskih zapletih in dogajanju na odru. Niso igrali izvirnih značajev, marveč so podajali le splošno znane in priljubljene tipizirane like, kot so Harlekin, Kolombina, Pantalone. Poklicni igralci so bili pravi junaki, sloveli so po iskrivih domislicah – lazzijih, ki jih je občinstvo bučno nagrajevalo. Temu se seveda niso želeli odpovedati na račun dokončno zapisanega umetniškega teksta. Upodabljali so vrsto strogo določenih tipov, predstavnikov stanov in poklicev, dogajanje je bilo vse pogosteje precej jedka satira. Razumljivo je, da so bili ljudski zvezdniki manj navdušeni, ko je poskušal Goldoni uvesti drugačne oblike z avtorskim besedilom. Zavzel se je za odpravo mask in preobrazbo tipov v resnične individualne značaje. V novi luči je prikazal preprosto ljudstvo, ki je postalo na odru enakovredno in enakopravno gosposki. Širil je razsvetljenske ideje, netil upor podložnikov proti plemičem in naznanjal vzpon novega zmagovalnega razreda – meščanstva. Temu primerno širok je bil razpon njegovih del. Goldoni je ustvaril okoli osemdeset opernih libretov (njihove predelave je uporabljalo mnogo znanih skladateljev, med njimi tudi Mozart !), 140 komedij, pet tragedij in niz scenarijev za commedio dell’arte, intermezze in spevoigre.