Nemudoma sem šel pod tuš. Moral sem se zbuditi. Nisem mogel dojeti, kaj se dogaja. Da je Načrt resničen? Kako absurdno, saj smo si ga sami izmislili. Kdo je ujel Belba? Rožni križarji, grof Saint-Germain, Ohrana, vitezi Templja, Asasini? V tistem trenutku je bilo možno vse, saj nič ni bilo verjetno. Nemara se je Belbu zmešalo; zadnje čase je bil tako napet in nisem vedel, ali je bil tak zaradi Lorenze Pellegrini ali zaradi navdušenja nad svojim izmislekom Načrt je bil sicer skupno delo, moje, njegovo, Diotallevijevo, a videti je bilo, da je Belba že obsedel preko meja nedolžne igre. Razmišljati o kakih drugih razlogih bi bilo jalovo početje. Odpravil sem se na založbo, kjer me je Gudrun pričakala z jedko pripombo, da mora sama voditi že kar celo podjetje. Pohitel sem v pisarno, našel kuverto, ključa in odhitel v Belbovo stanovanje.