Dvom in stisko nezadoščenosti sodobne emancipirane in poklicno uspešne ženske, ki se mora za vsak pomembnejši vzpon na poklicni in družbeni lestvici navadno odreči vsaj delu polnokrvnega čustvenega in družinskega življenja, avtorica predstavi v presenetljivo drznem in učinkovitem uprizoritvenem zamahu od ravni splošnega k posameznemu, od civilizacijske razsežnosti do intimne usode posameznice. Na ravni splošnega predstavi v domišljijskem prizoru večerje, s katero želi gostiteljica Marlena proslaviti svoj poklicni in družbeni vzpon na menedžerski vrh zasebne zaposlovalne agencije, nekaj izbranih usod uspešnih protagonistk iz zgodovine, literature in slikarstva iz različnih obdobij in celo z različnih celin. Do ravni posamičnega in intimnega pa avtorica dogajanje življenjsko prizemlji v realističnem nadaljevanju in še posebno na koncu, ko v grozi Angieninega najstniškega prepoznanja Marlene kot vse dotlej zatajene njene prave biološke matere lahko prepoznamo jedko kritiko družbe, ki s svojimi brezdušnimi mehanizmi kadrovanja in napredovanja po družbeni lestvici nenaravno in nemoralno prikrivanje in zatajevanje najnaravnejšega medčloveškega razmerja med materjo in hčerjo spodbuja in celo zahteva. V sklepni točki prepoznanja se razkriva pravkar dosežena in proslavljena uspešnost »punce in pol«, kot je Marlena, zgolj kot začasni in grenki nadomestek, s katerim ni nikoli mogoče popolnoma izpolniti elementarne želje po celostni življenjski izpolnitvi in sreči.