eorge W. Bush je na prostranih golf zelenicah med enim in drugim udarcem odgovarjal na novinarska vprašanja: “Gotovo, prizadevali si bomo uničiti vsako teroristično grožnjo, saj je varnost ameriških državljanov naša prioriteta. No, sedaj pa poglejte ta udarec.” V ponesrečeni izjavi ameriškega predsednika lahko razberemo paradigmo Mooroveega Fahrenheit 9/11. Odlična popotnica novi Moorovi stvaritvi so bile nedvomno vse nevšečnosti, ki so prvotno ohromile pot njegovega dela med distributerskimi hišami, a so tako samo dolile olja na požar publicitete, ki bi se iz žerjavice Moorovih polemik proti Bushu tako ali drugače razplamtel. Zadeva je znana: družba Miramax, ki bi morala kriti finančno plat dokumentarca, se je morala najprej odpovedati sodelovanju z Moorom. Filmska hiša Disney, ki ima v Miramaxu pomemben delež lastniških delnic, je Moorovo stvaritev blokirala, češ da je vulgarna in neprimerna. Dokumentarec je konec junija prevzela družba Lions gate in v prvem vikendu v ZDA nabrala 22 milijonov dolarjev (znesek prihodkov v celoti je bil 118 mln zelencev). V Moorovem dokumentarcu gre za mešanico jedke ironije, ki večkrat prehaja v sarkazem, in igranja na strune čustvenosti. Zajedljivi prijemi so Moorov paradni konj, ki na najustreznejši način upovedujejo zgodbe ameriške politične elite in njenih hib. Moore gradi svoj sarkazem na paradoksih med posnetki in spremnim tekstom. Medtem ko se pripoveduje zgodba o zapletenih trenutkih okoli 11. septembra, se vrtijo scene o Bushu, ki se šali s kamermani le nekaj sekund pred prenosom v živo, ter o Wolfovitzu, ki pred zaprtimi kamerami slini glavnik in si ureja pričesko. Moorov cilj ni samo Bushevo administracijo prikazati v najslabši luči, temveč tudi ta, da jo izriše kot častihlepno skupino z butastim