Z roko sežem v žep. Zjutraj sem vzel iz kuhinjskega predala sto dolarjev. Razločim bankovce za dvajset, pet, deset dolarjev, tudi dolarske. Ne vem, koliko je. Dam ji denar, ne da bi ga preštel. Čudi me, da ga tudi ona ne. Odpre drobno torbico z rdečimi bleščicami, spusti snopič vanj in izvleče dva zlepljena kondoma. Stropna luč oddaja rahlo zelenkast sij. Na emajlirani površini banje je rjasta proga, ki se razteza od strani, kamor pada curek iz pipe, do odtoka. Koliko si stara? Moti jo, ker ji postavljam to vprašanje. Devetnajst, nejevoljno reče in se nasloni na zidne ploščice. Stresaje z boki si začne slačiti kavbojke, potem spodnje hlače, naposled ostane gola od pasu navzdol. Razkreči noge in čaka. Puhaste dlačice ji prekrivajo stegna. S prsti razlepi kondoma. Enega vrže v umivalnik, drugega pa odpre z zobmi in mi ga da. Pomaga mi ga natakniti in me poboža po mošnji. Enaka kretnja kot za točilnim pultom, zdaj brez oblačil, koža ob koži. Njena roka je vroča in hrapava in takoj jo umakne. Znotraj je suha. Ko prodrem vanjo, začutim njeno trdo spolovilo. Skremži se od bolečine, zato obstanem. Nadaljuj, reče, ampak se ne premakne. Ne vem, kaj vidi, kje so njene misli. Senca na kirurškem hodniku, krater na mesecu, sneg televizijskega programa po zadnji oddaji. Slišati je kapljanje vode v bideju. Poiščem njene prsi, pokopane pod več plastmi oblačil in pusti se mi. Dlani upre v ploščice in z medenico sune proti meni. Votlina mesa. Sunek slepe živali v strop jame. Stok, ne vem, ali njen ali moj. Dotik je boleč, kot da bi si drgnil oči s prsti, obloženimi z mivko. Butanje krvi, ki mi obliva ud. Tu bo vstopila bolezen, ko bi se vsaj raztrgal kondom. Esmeraldina podoba, ko pljuva na robu pločnika. Kaj je vzela? Heroin? Na laktih nima vbodov. Gotovo ga žge na staniolu in vdihuje dim. Kdo je? Kakšna je njena zgodba? Kakšna je njena mati, ali ima brate in sestre, s kom se je prvič ljubila, koliko stara? Hrum sečnje, gozd, ki pada pod motorno žago, stopinje na suhem listju, krvavo rdeče oči divjega prašiča. Dihanje. Njeno, moje? Sopihanje živali. Moje? Ne morem. Pot, ki se odpira v kamnolom granita, marmorni prah, živo apno. Čakaj, se zaslišim, čakaj. Steklenička vode v žepu. Hočeš? Žival zunaj brloga, mlahava, z utripajočim hrustancem, kot da bi imela svežo rano. Obema bo pomagalo, hočeš? Ne odgovori. Kaj je v teh tako zelenih očeh? Nič, prostrana, brezkrajna rastlinska tihota, svetlobni hodnik, še enkrat. Ne da bi kaj rekla, iztegne roko, hrapava koža, jedek vonj. Po mojem semenu? Po njenih nožničnih sokovih? Popije požirek in se strese. Daj še, pij. Uboga me. Oči se ji zasvetijo. Iz kotičkov ustnic ji spolzi kaplja alkohola. Zdaj pa še jaz. Pogledava se od pasu navzdol. Ona brez radovednosti, ampak zato sem izvlekel vodko: da bi izbrisal takšne podrobnosti, tako da spijem, kar ostaja, v enem požirku. Kot da bi se vzpel po več stopnicah naenkrat. Zgoraj venerin griček, prekrit s trikotnikom skodranih dlačic, surovo pordečela reža živega mesa, grobozrnata koža. Zdaj gre. Oblaki, ne vem kje, v puščavi. Ovlažila se je, vstopim z lahkoto. Porinem navzgor, glavo zabijem v dno noči. Vroče blato. Naposled se začne premikati. Usmili se me. Pomaga mi. Močno se oprime moje srajce, me potisne vase, mi zasadi nohte v hrbet, v ritnici, zobe v vrat, gnete moja moda. Najini gibi zadobijo mehaničen ritem. Deklica je postala samica, ki tuli na dnu votline in me razume bolj kot jaz samega sebe. Poskrbi za moje telo, ozdravi mojo okornost. Prehiti me, me potegne za seboj, mišice njene vagine mi stiskajo penisov bet, njeni gibi narekujejo mojim, vleče me k sebi in me odriva, ne da bi mi dovolila ven iz sebe, znova me povleče za seboj, mi ponuja dno, kamor ne dosežem. Ne reče niti besede, počaka, da se ji zgrudim na prsi, križan, pribit v praznino, dokler se ne bom sesul. Ko ostanem brez moči, brez pritiska v žilah, spet postane ravnodušna kot na začetku. Odmaknjena, negibna, čakajoč, da me bo uplah mišične napetosti izgnal iz njenega telesa. Njen pogled je prazen. Zelenkasta luč s stropa me zaslepi. Ona se približa bideju in pljune kot prej na pločniku. Stegna se ji svetijo od penaste mešanice znoja in semena. Z razkrečenimi nogami sede na emajlirano vboklino in se umije. Vpraša me, če bi se rad umil tudi jaz, pa ji rečem, da ne. Virusi, glasniki smrti – so že v meni? Za hip pomislim na Marca. Ali mogoče fuka z beračem? Kje? V skupnih straniščih, kot sem pravkar jaz, na pusti parceli, na parkirišču Green Snota, v svojem stanovanju? Ali mogoče naglas prebira svoje pesmi nepismencu, homelessu, tovornjakarju, škrbastemu starcu, mlademu vlačugarju s čvrstim telesom, ki se pripravlja, da mu bo izmaknil denarnico in mu, če bo treba, zlomil vrat?