Kdo je bil Ivo Zrimšek? Za domače najprej ljubeči oče in soprog, za znance znanec, za prijatelje zvest prijatelj, za kolege uvideven kolega, za dijake navdušujoču učitelj, za slaviste dosleden, resen, a pravičen inšpektor in pedagoški svetovalec, nazadnje uslužbenec na kranjski enoti zavoda za šolstvo. Niso ga obšle zavezujoče funkcije vse tja do ravnateljskega in direktorskega mesta v kulturnih in šolskih ustanovah, a tudi ne življenjske stiske vseh vrst na relaciji od rodnega doma do pomembnih službenih mest, najsi bo koder koli, tudi v Novi Gorici in v Kranju. Član bogve kolikih strokovnih komisij in delovnih skupin, pisec slovnice slovenskega jezika za vojake v JLA, še mnogo prej pa prevajalec klasikov ruskega jezika, subtilen lirik sočasnih revij, človek širokega obzorja in strokovnega znanja s smislom za gledališče in za humor, a tudi za jedki sarkazem. Vernik lepote, podprt s klaisčno izobrazbo in znanjem latinščine. Častilec domače literature in jezika. Hlepeč po pravičnosti za vse ponižane in razžaljene, tudi dolgoletni zagovornik obetavnega družbenega sistema, in kot po pravilu življenjske ironije, razočaran nad njim. Kavalir v prijaznem pomenu besede, pripravljen pomagati prav vsakomur. Proletarec po poreklu in aristokrat po duhu, zato utrjen in hkrati ranljiv, in tihi iskalec preseženega. Zavrt vase, a odprt k drugemu. Zdaj breme sam sebi, zdaj z vzgonom v višpine; zdaj trda zemlja, zdaj mehko nebo. Vedno in spet in spet pa človek, ki mu nič človeškega ni tuje.