Žalostno so peli zvonovi bolfenški 6. junija 1907 ter širom oznanjali, da je za večno zatisnil svoje oči mož, kateri je bil rojen za nekaj višjega, a mu je bila usoda žalostna radi nezmernosti v pijači. Bolehal je le par tednov, dal se je lepo prevideti s svetimi zakramenti za umirajoče ter se tako lepo poslovil od tega sveta in preselil k Vsemogočnemu, katerega je v življenju v svojih pesmih tolikokrat zelo lepo poveličeval. Ob priliki odkritja spominske plošče in spomenika je izdal tajnik odbora, mladinski pisatelj Kosi, zelo poljudno brošuro, katero naši mladini priporočamo. Pripravlja se tudi izdaja Flegeričevih pesmi in spisov. (Pesmice, razun one o mladini, še niso bile nikjer tiskane ter sem jih našel v stari Flegeričevi zapuščini). Božidar S. Ormoški. Božidar Flegerič je izbral svojo življenjsko pot. Stopil je na pot zagrenjenega boema, ki je nosil v žepu Danteja, Byrona, Baudelaira in večkrat presenečal s citati iz grščine in latinščine. In vse do smrti - leta 1907 - je zanemarjen in dokaj brezbrižen do vsega, kar je malomeščanska gospoda štela v svoj bonton, pohajkoval po Slovenskih goricah, med Dravo in Muro, uživajoč s pristnimi čustvi pesnika njihovo lepoto. Zahajal je v župnišča, kjer so se mu posmehovali »župniki iz cvetočega vinograda« in mu delili moralne nauke, ne da bi varčevali z vinom in s klobasami. Na pol kmet, na pol gospod, z debelo palico cestnega postopača in z Dantejem in z Byronom v žepu, je imel videz iztirjenega človeka, ki pa se je neskrbno vživel v svoj položaj. Flegerič je bil edini bohem blaženih vinskih goric, zares večni popotnik njihovih cest. Z jedkim sarkazmom v kmeta spremenjenega intelektualca se je v vaških krčmah prerekal z učitelji in s kmeti, uživaje v zadregi, v katero jih je spravljal s svojim znanjem. Doma je imel knjižnico in v nji so bili mimo antičnih, angleški, italijanski, francoski in nemški pesniki, večidel v izvirniku. Poznale so ga vse ceste in bele hiše ob njih. Pogosto je prenočeval v kopicah sena pod zvezdnim nebom ali v kmečkih skednjih, zjutraj je hodil bos po rosni travi, zapisujoč si v tišini doline pravkar porojene verze: Na rosni livadi kmet travo kosi; doma po navadi pa v peči gori. Rose se od dela že kmetu lasje, ko žena vesela prinese cvrtje. In Flegerič je tudi tedaj, ko mu je zgodnja starost nagubala obraz, ostal nekak večni študent, ki si je podaljšal počitnice do smrti in je po nekdanji navadi slovenjegoriških študentov hodil neugnano iz kraja v kraj, pil in pisal verze. Naposled se je zgodilo to, kar je sam želel: da naj ga pokopljejo v goricah, ker tam zelo utrujeno telo se hoče odpočiti….574