Danes si je težko predstavljati, da soda lahko koga prevzame, toda v tistem času je bila od te redke in drage surovine odvisna usoda porajajoče se tekstilne industrije. Tkalci so z industrijskim tkanjem cenenih volnenih in bombažnih tkanin že lahko stkali več blaga kot prej, toda mehanične statve so porabile več niti, kot se jih po tedaj običajnih postopkih sploh dalo spresti. Zadrega se zdi banalna: surova volna je v osnovi umazana, mastna dlaka, ki jo je treba pred barvanjem, predenjem in tkanjem temeljito oprati. Za pranje volne potrebujete učinkovito milo, za industrijske količine volne pač industrijske količine mila. Tudi bombažna tkanina pride iz statev siva in umazana, zato je prav tako treba pred barvanjem in uporabo oprati in obeliti. V obrtnih delavnicah so tkanino belili s kislim mlekom in na soncu, tak postopek beljenja pa je trajal nekaj mesecev. Tekstilna industrija je torej krvavo potrebovala primernejšo metodo -- in Berthollet jo je res odkril. Klor tkanino obeli v nekaj minutah, s klorom pa lahko naredite tudi klorovo apno, ki je skoraj enako učinkovito belilo kot klor sam. Ker pa ni plin, temveč prašek, ga je v vrečah neprimerno lažje prevažati kot jedki plin. Tako kot je naraščala potreba potrošnikov po cenenem blagu, tako je naraščala industrijska potreba po milu in sodi. No, danes bi rekli sodi, tedaj pa so jo imenovali »belo zlato«.