Vendar nisem želela govoriti o tem: ker sem z eno roko že v Sloveniji (z desnico, s katero pišem), je bilo zame zelo čustveno videti Slovence na promociji. Takoj sem si naštela na desetine razlogov, zakaj so mi ljubši od Hrvatov, kar je intimni rožni venec večine Hrvatov, ki se znajdejo v stiku z vami ... Morda je to idealizacija, ker vas ne poznam dovolj, a zdelo se mi je, da me nasmehi, ki sem si jih izmenjevala s Slovenci (in Slovenkami), ščitijo pred mrkimi pogledi rojakov (seveda niso vsi takšni, a dovolj je ena ženska, ostrižena na čelado, ki strelja vame z ledenimi očmi, pa mi pokvari večer). Rada imam Zagreb, všeč so mi Zagrebčani, vendar na nadlahti pogosto občutim akupunkturne iglice njihovih pogledov in na tilniku jedke komentarje; takrat mi postane vroče. Prijatelji mislijo, da me to veseli, pa rečejo: »Spet sem se moral prepirati zaradi tebe.« Kar predstavljam si porogljive besede in ton, zaradi katerega se je prijatelj moral deklarirati kot »moj« in kreniti v obrambo. A zakaj vse to? Moja filozofska narava pravi, da zato, ker sem ženska, filozofinja in tudi pišem. A ne literature za kokoške, nikakor ne. Tudi Vesna Milek ni napisala takšne knjige, čeprav je njen založnik rekel, da nekateri Slovenci sovražijo ta roman. Pa ja, lahko je sovražiti Vesno Milek: ženska je dobra, pa še piše. Lahko si predstavljam, kako bi sovražili mene, če bi bila deset centimetrov višja in ne bi imela privihanega nosu. Ženska, ki pusti odtis v književnosti, pa ni Marguerite Duras, se takoj znajde na muhi domačega mačizma: me, ženske ne znamo začeti, ne znamo končati, pravijo moški. Tisti z druge strani tako dobro obvladajo posel: niso žrtve emocij, njihova poglavja so pravilna kot francoski parki. Vesnina Kalipso pa je vsa čustvena. Ni krimič. To je res na robu znosnega, si mislijo oni. Jaz pa navijam za Vesno ...