To je delček jedkega komentarja rimskega dopisnika Jutarnjega lista, objavljenega na dan, ko je hrvaški sabor razpravljal o razširitvi jurisdikcije na Jadranu. Človeku blizu vira informacij je bilo jasno, da gre za nevarno politično igro, kjer Hrvaška tvega, da v zameno za bolj ali manj abstraktno korist od razglasitve izključne gospodarske cone (po uradnih podatkih nalovi Hrvaška v mednarodnih vodah na leto za piškava dva milijona evrov rib!) zapravi realne možnosti, da v bližnji prihodnosti vstopi v Evropsko unijo. To je bilo že pred začetkom saborske seje jasno tudi vsej hrvaški politični eliti. Pa vendar so na koncu sprejeli sicer zapleteni oziroma smešno zvijačni sklep o razglasitvi nekaterih vsebin izključne ekonomske cone z imenom zaščitena ekološko-ribolovna cona, ki pa nedvomno pomeni ravno tisto enostransko dejanje, ki sta ga Zagrebu v zadnjih dneh odločno odsvetovala tako Bruselj kot Rim, da o Ljubljani sploh ne govorimo. Kdor si je ogledal petkov prenos iz sabora, je imel kaj videti. To je bil res teater absurda, ljudsko gledališče, tržnica (kot ga je označil opozicijski Budiša, ki pri tem ni nič zaostajal), kjer se je vpilo in topotalo z nogami, izklapljajo nasprotnikove mikrofone, obešalo plakate (Imamo Hrvaško, a nimamo države!), duhovičilo in žalilo, predvsem pa drug drugega tolažilo z zdravorazumskim optimizmom, kakršen je moral vladati na Titaniku, ko je med potapljanjem ladijski orkester nažigal dunajske valčke. Tako je kancler s svojo sunkovito, patetično retoriko nagovarjal poslance, naj se ne igrajo z usodo države: razglasitev izključne ekonomske cone bi bil precedens, ki ga Evropska unija ne bi tolerirala, medtem ko je ribiška cona tudi nevarna reč, vendar daje Hrvaški vsaj nekaj manevrskega prostora spričo dejstva, da sta jo že razglasili Španija in Francija (iz Bruslja so Račana sicer opozorili, da gre za neprimerljive reči, ker je Francija razglasila samo ekološko cono, Španija pa s svojim pasom nič ne ogroža oddaljene Italije). V opoziciji pa so odgovarjali, da gre vsebinsko za eno in isto reč, zato bodo tudi posledice v obeh primerih enake: če že tvegamo, potem tvegajmo z dosledno in pravno najbolj čisto potezo. Ustašoidni pravaši, pobudniki razglasitve izključne ekonomske cone, so šli v modrovanju celo tako daleč, da so zatrjevali, kako bi Hrvaška z razglasitvijo te cone prisilila Evropsko unijo, da jo sprejme v svoje članstvo, saj bosta Italija in Slovenija le na tak način lahko spet prišli do hrvaških rib.