Te dni je v Veliki Britaniji tudi uradno štartal dokumentarni film The Future is Unwritten, sicer premierno prikazan 20. januarja na filmskem festivalu Sundance v Park Cityju. Režiser Julien Temple, ki je sredi osemdesetih let na filmska platna prenesel kultni roman o pouličnem odraščanju prvih povojnih generacij britanske mladine Absolute Beginners (Colin McInnes), se je tokrat – po dvojni avanturi s Sex Pistolsi (Great Rock and Roll Swindle, The Filth and the Fury) – skozi pripoved o Joeju Strummerju znova dotaknil dediščine nemirnega duha '76, ki je z radikalnimi stališči diktiral kaos na vseh družbenih ravneh in se skozi punkovsko gibanje razplamtel v edini pravi generacijski konflikt znotraj rokenrola. Napetost v delavskih četrtih predmestij se je namreč kanalizirala v nove parole, ki so tlakovale alternativno pot, pretežno skregano s sredinskimi vzorci zdolgočasenih starih prdcev, v tistem času obdanih z glamurjem in polnimi usti lažnega uporništva. Tej samozadostni logiki se je glasno uprla razočarana mladina, ki je preko anarhističnih modelov demonizirala zakoreninjene norme in stereotipe. Punk ni pomenil diskontinuitete, temveč ravno nasprotno, ponovno vzpostavljanje mehanizmov, ki so rokenrolu povrnili socialni in uporniški duh. Na čelu tega gibanja so marširali The Clash, ki so v pesmi White Riot jasno sporočali: »Ali boš vzel stvari v svoje roke?/ Ali boš še naprej poslušal ukaze drugih?/ Se vračaš nazaj, ali greš naprej?« Pred tremi desetletji (8. aprila 1977) se je na policah trgovin pojavil istoimenski prvenec revolverašev iz Brixtona, 22. decembra bo minilo pet let, kar nas je zapustil Joe Strummer. Njegovo smrt je režiser Martin Scorsese pospremil z besedami: »Otrpel, prazen, šokiran – te tri besede lahko povzamejo moje občutke. Nebrzdan, načelen in genialen – te tri besede povzamejo pojavo Joeja Strummerja.« Le vprašanje časa je še bilo, kdaj bo kateri izmed režiserjev iz obsežnega arhivskega materiala in z izbranimi intervjuji (soborci iz The Clash, Steve Buscemi, Johnny Depp, John Cusack, Red Hot Chili Peppers, Jim Jarmusch, Matt Dillon in Bono Vox) na novo spisal življenjsko zgodbo glasnika punkovske generacije. Zamislite si pojavo brezposelnega najstnika iz južnih predelov Londona, ki zdolgočaseno brca prazno pločevinko cenenega piva vzdolž industrijske četrti. Nerazumevanje in družbena odtujenost sta edina njegova sopotnika v vrsti čakajočih na delo. V še enem ponavljajočem se dnevu brez prihodnosti iz bližnje trgovine s ploščami zasliši skladbo Janie Jones, še danes eno najbolj impresivnih pesmi na začetku neke kariere, ki je v grobem že podčrtala zvočne karakteristike, ki so jih kasneje The Clash prilagodili še nekaterim urbanim etničnim odmevom. Pisalo se je leto 1977. Taisti mladenič je iz trgovine stopil z zbirko albumov, ki so spremenili njegov pogled na svet: Marquee Moon (Television), Entertainment (Gang of Four), Rattus Norvegicus (The Stranglers) in Never Mind the Bollocks (Sex Pistols). Od tega trenutka naprej se je znal orientirati v prostoru in času; znal je materializirati svojo identiteto in obrniti hrbet utesnjeni in brezidejni realnosti, ujeti pod represivnim žezlom železne dame v razraščajočem se nasilju militantnih neonacističnih skupin. S svojim iskrenim pristopom sredi nemirnih četrti so The Clash neposredno nagovarjali takšne nezadovoljne posameznike. Ozvočili so poulične parole in jim dodali socialne komentarje. Za razliko od nihilističnih in avtodestruktivnih Seks pištol so peli o problemih, ki so bili generaciji, odvisni od socialne pomoči in miloščine delodajalcev, vsakodnevna rutina. Izpraznjenemu terminu rebel (punt) so povrnili izgubljeno vsebino. Njihova angažirana besedila so prepolna jedkih komentarjev moderne družbe, ki je – odvisno od zornega kota – (ne)spretno krmarila med čermi aktualnih (sub)urbanih frustracij: nezaposlenostjo, revščino, pouličnimi spopadi, rasnimi nemiri, političnim in socialnim terorizmom. Strummerjeve besede v epilogu dokumentarnega filma so zato zgovorne in nadčasne: »Ljudje so sposobni vsega. S tem spoznanjem se soočam iz dneva v dan. Medsebojno si povzročajo slabe stvari in vse to je posledica razčlovečenja. Znova jim je treba vcepiti čut za sočloveka. Lakomnost ne vodi nikamor. Pano s takšnim sporočilom bi morali razobesiti nad Times Squarom. Brez ljudi si nihče.« Prav s takim odnosom do ljudi so The Clash popularni glasbi vrnili kreativnost in avtentičnost, tako na simbolni, še bolj pa v pomenoslovni ravni. Mogoče res niso ponudili vseh odgovorov, nikoli pa niso bežali pred vprašanji.»Prihodnost je prazen list papirja,« je ena ljubših fraz Joeja Strummerja, ki si jo je Julien Temple sposodil za naslov filma. Podobno velja za njegovo kariero, ki je bila pogojena z miselno in glasbeno svobodo. Raznorodne stilske kombinacije, ki so si jih privoščili The Clash, so bile dokaj neobičajne za takrat prevladujoče punkovske obrazce. Dokumentarni film odkriva pestro glasbeno zaledje, s katerim se je Joe Strummer napajal v rani mladosti (Elvis Presley, Tim Hardin, MC5, Bob Dylan, Woody Guthrie, Nina Simone), do njegovih sodobnikov in glasbenikov (Rachid Taha, The Pogues, U-Roy), katerih kariero je spremljal po razpadu The Clash (uradno leta 1986). Njegov »clashevski« epilog z naslovom Cut the Crap je zgovorno opisal stanje duha po odhodu kreativnega alterega Micka Jonesa (1983). Dediščina petletke (1977–1982) vseeno ostaja nedotaknjena, albumi The Clash, Give 'Em Enough Rope, London Calling, Sandinista in Combat Rock pa temeljna partitura preteklosti za prihodnost! e dni je v Veliki Britaniji tudi uradno štartal dokumentarni film The Future is Unwritten, sicer premierno prikazan 20. januarja na filmskem festivalu Sundance v Park Cityju. Režiser Julien Temple, ki je sredi osemdesetih let na filmska platna prenesel kultni roman o pouličnem odraščanju prvih povojnih generacij britanske mladine Absolute Beginners (Colin McInnes), se je tokrat – po dvojni avanturi s Sex Pistolsi (Great Rock and Roll Swindle, The Filth and the Fury) – skozi pripoved o Joeju Strummerju znova dotaknil dediščine nemirnega duha '76, ki je z radikalnimi stališči diktiral kaos na vseh družbenih ravneh in se skozi punkovsko gibanje razplamtel v edini pravi generacijski konflikt znotraj rokenrola. Napetost v delavskih četrtih predmestij se je namreč kanalizirala v nove parole, ki so tlakovale alternativno pot, pretežno skregano s sredinskimi vzorci zdolgočasenih starih prdcev, v tistem času obdanih z glamurjem in polnimi usti lažnega uporništva. Tej samozadostni logiki se je glasno uprla razočarana mladina, ki je preko anarhističnih modelov demonizirala zakoreninjene norme in stereotipe. Punk ni pomenil diskontinuitete, temveč ravno nasprotno, ponovno vzpostavljanje mehanizmov, ki so rokenrolu povrnili socialni in uporniški duh. Na čelu tega gibanja so marširali The Clash, ki so v pesmi White Riot jasno sporočali: »Ali boš vzel stvari v svoje roke?/ Ali boš še naprej poslušal ukaze drugih?/ Se vračaš nazaj, ali greš naprej?« Pred tremi desetletji (8. aprila 1977) se je na policah trgovin pojavil istoimenski prvenec revolverašev iz Brixtona, 22. decembra bo minilo pet let, kar nas je zapustil Joe Strummer. Njegovo smrt je režiser Martin Scorsese pospremil z besedami: »Otrpel, prazen, šokiran – te tri besede lahko povzamejo moje občutke. Nebrzdan, načelen in genialen – te tri besede povzamejo pojavo Joeja Strummerja.« Le vprašanje časa je še bilo, kdaj bo kateri izmed režiserjev iz obsežnega arhivskega materiala in z izbranimi intervjuji (soborci iz The Clash, Steve Buscemi, Johnny Depp, John Cusack, Red Hot Chili Peppers, Jim Jarmusch, Matt Dillon in Bono Vox) na novo spisal življenjsko zgodbo glasnika punkovske generacije.