“Je podoben Time Out Of Mind ali Oh Mercy ali Blood On The Tracks ali kateremu koli albumu?” je odvrnil, ko so gnjavili, naj komentira Love And Theft. “Najverjetneje ne. Mislim, da je prej podoben albumu največjih hitov Volume 1 ali Volume 2. Brez hitov. Zaenkrat.” Češ, kaj naj razlagam, saj boste itak klamfali po svoje. Še preden boste preposlušali album. Če pa ga slučajno boste poslušali, spet ne boste nič razumeli. Jep, Dylanu se kratkomalo jebe za medije. Časi so se namreč spremenili. Things have changed. Zdaj spet mediji potrebujejo Dylana, ne pa Dylan medijev. Dylan je namreč sam svoj medij. Kaj je tisto, česar oni drugi mediji po letu 1966, ko je prvič vštekal svojo kitaro, pri Dylanu niso doumeli? To, da lahko Bob ostane stari dobri Dylan, samo če se spreminja, če nenehno kljubuje lastni medijski podobi. In kaj je za medije hujše kot to, da je objekt njihove pozornosti, za katerega so prepričani, da ga poznajo do obisti, vedno korak pred njimi. Da je nepredvidljiv like a rolling stone. Ko je posnel Nashville Skyline, so ga diskreditirali. Ko je izdal Self Portrait, so ga diskvalificirali. In ko je izdal Slow Train Coming in Saved, so ga likvidirali. Da, križali. Niso štekali, da Dylan glasbe ne razume kot omare s predalčki, kamor so izvajalci hermetično zaprti, temveč kot stanje duha oziroma kot sistem vzporednih resničnosti, ki niso tu zato, da se jim v strahu izmikaš, ampak da jih odkrivaš in raziskuješ. Medije je vedno jezilo, ker Dylanu ne morejo napisati nekrologa, ker se ne morejo naslajati nad neko kantavtorsko razvalino, tako kot so se denimo nad Johnnyjem Rottnom, ki na sceni zgleda kot slaboumna pankovska karikatura, ne pa kot večni panker. Ali pa nad prešvicanim Elvisom, ki je hotel ostati seks simbol, tudi ko sta mu čez pas v pretesnih hlačah visela špeh in depresija. Love And Theft je v primerjavi s Time Out Of Mind (1997) presenetljivo vedra, vitalna plošča lucidnih vpogledov, nadrealističnih metafor, jedkega humorja, večplastnih preroških resnic, življenjskih ter glasbenih izkušenj (več kot dvesto koncertov letno in več kot petsto od izida Time Out Of Mind; dovolj, da ata Jaggerja stisne pri srcu), ki jih Dylan strne v verzu “prihodnost je zame stvar preteklosti”. Skratka, ne boji se je. Tam je že bil. Mutacije bluesa, countryja, barskih songov, popevk in celo rockabillyja, ki se ga Bob štirideset let ni dotaknil, tokrat dosegajo epske dimenzije. Spisek citiranih vzornikov je enciklopedično razsežen. Bringing it all back home, torej. Dylan se že zadnjih deset let vrača domov, toda na tej poti še nikoli ni tako užival kot na plošči Love And Theft. Ducat pesmi za antologije. Naj zapišem, da je Bob Dylan zadnji ameriški umetnik? Raje ne. Bojim se, da bi ga s tem užalil. V vednost: special limited edition ponuja dodaten plošček z neizdanima komadoma I Was Young When I Left Home iz leta 1961 ter alternativno verzijo The Times They Are A-Changin' iz leta 1963.