Ko je pulil šop kreše v zatoku, je zaslišal glasbo. Neresnično, vendar razločno, nebeško simfonijo, zbor kristalnih glasov, ki jih spremljajo akordi harfe in viole da gamba. Pomislil je, da res sliši nebeško glasbo in da mu ni ostalo več dosti življenja, če ni celo že mrtev. Ko pa je vzdignil glavo, je na vzhodnem obzorju zagledal belo jadro. V enem skoku je bil na gradbišču Pobega, kjer je imel orodje in kjer je skoraj takoj našel vžigalnik. Potem je stekel k votlemu evkaliptusu. Prižgal je butaro suhih vej in jo porinil v široko luknjo, ki je pri tleh zevala v deblu. Takoj je ven puhnil steber jedkega dima, velikega ognja, na katerega je računal, pa ni in ni bilo.