Prav tja, na črni kontinent, so se vrnili nekateri protagonisti sodobne afroameriške improvizirane, t. i. "velike črne" godbe. Res je, da je bila ta vrnitev bolj kot ne turistična, čeprav podložena z določenim védenjem, zavestjo in izkušnjo; šlo je za popotovanja, koncerte, sodelovanje na afriških festivalih ter v le nekaj primerih - v spominu ostaja na primer pianist Randy Weston - za dejansko trajno vživljanje v afriško glasbeno okolje. Pa vendar, po kakšnem stoletju je prišlo do ponovnega neposrednega medsebojnega oplajanja afriške glasbene kulture z enim njenih odvodov - z "jazzom". Pri tem je morda v kontekstu obravnave albuma, ki je povod za to pisanje, zanimivo, da so tedanji radikalni afroameriški ustvarjalci prihajali do Afrike prek Evrope, v glavnem prek Pariza, vendar Evropa in njen "jazz" pri tem nista v ničemer sodelovala. V evropski jazz je Afrika prihajala prek afriških glasbenikov, živečih v izgnanstvu v nekdanjih kolonialnih metropolah. Prav zato je že v izhodišču izjemen projekt, ki je rezultiral v albumu francoskega tria Aldo Romano (bobni), Louis Sclavis (klarinet, sopranski saksofon) in Henri Texier (kontrabas) Carnet de routes. Kajti ta album je rezultat izkušnje z dveh popotovanj omenjenega tria po srednje- in zahodnoafriških deželah v letih 1990 in 1993, seveda v organizaciji tamkajšnje mreže francoskih kulturnih centrov. Dodatni navdih samim kompozicijam pa so bile fotografije Guyja Le Querreca, objavljene v monografiji z istim naslovom, kot ga ima album. Seveda imamo v tem primeru opraviti z eno najmočnejših aktualnih evropskih jazzovskih zasedb. Predvsem Louis Sclavis se je v zadnjih letih z albumi in nastopi (ne nazadnje tudi v teh krajih) dodobra dokazal, Romano in Texier pa sta že desetletja med osrednjimi osebnostmi francoskega jazzovskega prizorišča. Ker so vsi trije tudi izborni skladatelji, je vseh devet skladb na albumu po avtorstvu zelo enakomerno porazdeljeno mednje. Vse že z naslovi asociirajo na omenjeno afriško popotovanje; na srečanja in izkušnje z njega.